V vsakem domu za starejše ima kavarna poseben pomen. Tam se življenje upočasni, besede tečejo mirno, roke se srečujejo nad toplimi skodelicami, v zraku pa je nekaj domačega. V eni od takšnih kavarn dela Mateja – ženska z nalezljivim nasmehom, toplino in potrpežljivostjo, ki zna vsakdan spremeniti v trenutek človeškosti. »Na začetku sem prišla čisto po naključju,« pove preprosto. »Slišala sem, da iščejo pomoč, vprašala, ali res potrebujejo nekoga, in tako sem začela. Pa sem kar ostala – tukaj so res krasni ljudje.«