V petek, 8. novembra, ob 20.00 bo v Mali drami premierno predstavljena prva slovenska uprizoritev igre Alice v postelji znamenite ameriške filozofinje, literarne ikone šestdesetih let in vsestranske ustvarjalke Susan Sontag. Prvo in edino v celoti objavljeno dramo Sontagove, v kateri avtorica poglobljeno razmišlja o ženskah, o njihovih bolečinah in samozavedanju, je režijsko in scenografsko prenesel v Malo dramo Dorian Šilec Petek. Igro v osmih prizorih je v slovenščino prevedla Darja Dominkuš, v uprizoritvi pa igrajo Maša Derganc, Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković, Iva Babić, Eva Jesenovec, Veronika Drolc in Timon Šturbej. Dramaturginja uprizoritve je Staša Prah, scenograf Dorian Šilec Petek, kostumografinja Tina Bonča, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, lektorica Tatjana Stanič in oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak. Prve ponovitve bodo na sporedu 9., 11., 15., 16., 18., 26., 27. in 30. novembra.
Avtorica Susan Sontag je Alice v postelji napisala v dveh tednih januarja 1990. Deset let prej pa naj bi v Rimu med vajami za pozno igro Luigija Pirandella Kot me ti hočeš v sanjah videla Alice od začetka do konca. »Mislim, da sem se vse svoje življenje pripravljala na Alice v postelji. Torej igro o ženski žalosti in jezi; in, navsezadnje, igro o domišljiji. O realnosti duševne ječe. O zmagoslavju domišljije. Toda zmage domišljije niso dovolj,« zapiše Sontagova v spremni besedi igre, prevedeni in objavljeni v gledališkem listu uprizoritve pod uredniškim naslovom Genialna sestra.
Igra, ki jo je Sontagova razdelila na osem prizorov in označila za fikcijo, temelji na resnični osebi, Alice James (igra jo Maša Derganc), edini hčerki in najmlajši od petih otrok izjemno ugledne ameriške družine v devetnajstem stoletju. Oče, dedič velikega poslovnega premoženja, je zaslovel kot pisec o verskih in moralnih temah. Čudaški človek močne volje, ki je pri trinajstih v nesreči izgubil nogo, je bil glavni učitelj svojih otrok in jih je že v zgodnji mladosti večkrat peljal v Evropo. Ko je imela Alice James trideset let, naj bi očeta soočila s svojo željo, da bi naredila samomor. Najprej jo je resno oštel, potem pa dal svoje privoljenje. Leta 1884 se je preselila v London, kjer se je ustalil njen brat Henry (Harry, igra ga Saša Tabaković), in tam priklenjena na posteljo preživela naslednjih sedem let in pol, vse do smrti zaradi raka na dojki.
Zanimivo je dejstvo, da je bila Alice James deležna enake izobrazbe kot njeni bratje, čeprav kaj takega v 19. stoletju ni bilo ravno običajno. Kljub navidezno enakim možnostim in priložnostim za razvoj lastnih potencialov »je ostala omrtvičena in okamnela v svoji sobi. Preprosto ni vedela, kaj naj naredi z vsem tem znanjem, s svojim širokim umom in neverjetnim smislom za humor. Lastna genialnost jo je pokopala,« je v gledališkem listu uprizoritve zapisala dramaturginja Staša Prah. Susan Sontag pa v spremni besedi igre zapiše, da je napisala dramo o »obupani ženski, ki je, ali pa se pretvarja, da je, nemočna«.
O Susan Sontag
Susan Sontag (1933-2004) velja za radikalno literarno ikono šestdesetih let. Ustvarila je številna dela, ki so kritizirala, preizpraševala in komentirala sodobno življenje in literaturo. Bila je pisateljica, profesorica, filmarka, politična aktivistka, feministka, borka za človekove pravice, filozofinja, preizkusila se je tudi kot režiserka in dramatičarka. Glavne teme njenega pisanja so bile kultura in mediji, fotografija, bolezni, človekove pravice, komunizem in levičarske ideje. Zaradi svojega velikokrat provokativnega pisanja in delovanja je bila deležna mnogih kritik, zaradi istih razlogov pa je imela tudi veliko sledilcev, bralcev in podpornikov.
Po soočenju z rakom na prsih je leta 1978 napisala knjigo Bolezen kot metafora, ki je kmalu postala kultna, in jo leta 1988 dopolnila z delom AIDS in njegove metafore.
Kljub temu, da je zaslovela z esejistiko, filozofijo in kritiko, se je Susan Sontag imela predvsem za pisateljico. Napisala je več romanov: eksperimentalni roman The Benefactor, 1963; Death kit, 1967; novelo The Way We Live Now, 1986; The Volcano Lover, 1992; In America, 2000. Za svojo prozo in eseje je prejela več ameriških in mednarodnih nagrad. Eno izmed njenih bolj avantgardnih del, ki odraža njeno željo, da bi zgodovinsko in biografsko gradivo podvrgla interpretativnim silam leposlovja, v katerem avtor lahko svobodno špekulira o motivaciji in resnici na načine, ki so prepovedani zgodovinarju ali novinarju, je tudi drama Alice v postelji (1993).
(Povzeto po članku Staše Prah v gledališkem listu uprizoritve.)
O režiserju Dorianu Šilcu Petku
Dorian Šilec Petek je študiral gledališko režijo na AGRFT v Ljubljani, poleg režije pa ustvarja tudi na področjih scenografije, videa in fotografije. V SNG Drama Ljubljana je v okviru Drama Laboratorija režiral Solzice po motivih črtice Prežihovega Voranca in oblikoval scenografiji za uprizoritvi Prekleti kadilci in O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Poleg Amelie E. v letošnji sezoni na odru Male drame režira še prvo slovensko uprizoritev drame Alice v postelji Susan Sontag in sodeluje kot scenograf pri uprizoritvi Ibsenove Gospe z morja v režiji Tina Grabnarja na velikem odru. Obe premieri bosta v novembru.
Kor avtor je sodeloval pri projektih Drugi, Slepi, Stabat Mater: Passion (The Watermill Center, New York), kot avtor, scenograf ter oblikovalec videa pri projektu You Need the Glass and You Need the Milk in kot oblikovalec videa v muzikalih Alica v čudežni deželi in Romeo + Julija. Bil je režiser in scenograf Sofoklove Antigone in Pasolinijevega Svinjaka ter sodeloval kot asistent režije pri celovečernem filmu Futura: Na odprtem in pri glasbeno-gledališkem projektu Fauvel.
Njegove fotografije objavljajo v številnih domačih in tujih medijih ter publikacijah, s projekti pa se je predstavil na milanskem Trienalu, v Watermill Centru v New Yorku, na festivalu Transgeneracije in na mednarodnem festivalu radikalnega gledališča FLARE v Manchestru.
Še več boste našli tukaj.