Pride čas, ko se soočamo z bilanco življenjskih odločitev, pod katerimi je potrebno »potegniti črto«. Pozitivna bilanca in ugodne pretekle izkušnje nam prinesejo občutke zadovoljstva, sproščenosti, smiselnosti in želje po sprejemanju novih izzivov, negativna pa občutke zagrenjenosti, osamljenosti, negotovosti in obupa nad življenjem.
Največkrat ne začutimo, da je upokojitev lahko darilo, ki nam prinese dragoceno priložnost, da ponovno preudarimo in še obogatimo svoje življenje. Kako bomo živeli, kaj bomo pomenili sebi, partnerju in okolici potem, ko se bomo upokojili, kakšno bo naše zakonsko življenje naslednjih dvajset let …
Upokojitev lahko pričakujemo kot nekaj lepega. Čutimo, da se nam v življenju ni treba več boriti, da smo naredili, kar smo želeli in da se lahko mirno predamo toku življenja. Lahko pa upokojitev pričakujemo z negotovostjo in strahom ter nemirom. V tem obdobju se soočamo tudi z odhodom otrok od doma, s slovesom staršev, pripravljamo se na vlogo starih staršev in nenazadnje to obdobje znova prinese usmeritev na zakonski odnos. Kar naenkrat ostanemo s partnerjem spet sami, kot tedaj, ko smo bili še zaljubljeni. Ostane nam veliko časa drug za drugega in s tem priložnost, da še poglobimo svoj odnos.
Odhod otrok od doma pogosto prebudi občutke zapuščenosti, osamljenosti in odvečnosti. To je še posebej izrazito, če smo razvezani ali ovdoveli in še vedno nismo sprejeli dejstva, da nas je partner zapustil oziroma še vedno nismo izžalovali izgube v zakonu. Prav tako se takšni občutki vzbudijo tudi pri zakoncih, ki so v zakonu nezadovoljni in neizpolnjeni in jim je ukvarjanje z otroki zapolnilo njihov prazen zakon.
Tako se bo na primer ovdovela žena počutila povsem zapuščeno in nepomembno, kot da nihče ne razume, kako težko ji je. Njeno razočaranje nad življenjem bodo spremljali občutki strahu pred prihodnostjo, ki je zanjo čisto brez smisla, ter občutki nevrednosti, da ni bila dovolj dobra, da bi moža in otroke obdržala ob sebi. Njeno bolečino in občutke praznine bodo ves čas čutili otroci, zato bodo večkrat z odporom poklicali domov, se počutili negotove, če je ne bodo pogosteje obiskali, se čutili krive, če se bodo peljali mimo njenega doma ali pa si bodo celo uredili stanovanje v njeni hiši, da ji bodo lahko ves čas na razpolago in se bodo tako odrekli sebi, svojim željam in svojemu življenju. Ovdovela žena, ki se je že kot otrok ob svojih starših in kasneje tudi ob možu počutila osamljeno in odveč, bo preko svojih otrok poskušala zaceliti rane iz otroštva. Od njih bo nezavedno pričakovala izpolnitev potreb po varnosti, sprejetosti in zaščitenosti, po katerih hrepeni že vse življenje. Ker ji otroci tega po naravi nikoli ne bodo mogli nadomestiti, pa če se bodo še tako trudili skrbeti zanjo, bo mati na neki točki v življenju morala izžalovati krivične odhode in zavrnitve njenih lastnih staršev in moža, ki so jo zapustili, ter poiskati smisel življenja, v katerem bo spet zaživela. Marsikaj bo morala odpustiti, sicer bo njeno večno žalovanje ter njen prikriti bes in sovraštvo čustveno bremenil njene stike z otroki in vnuki.