Odhod otrok od doma ter smrt staršev nam lahko prinese tudi priložnost za utrditev zakonskih vezi. V tem času imamo s partnerjem znova možnost, da se posvetimo drug drugemu, da skupaj preživimo preostanek življenja, uresničimo svoje cilje, poiščemo nove prijatelje ...
Zakonski odnos je v tem času na preizkušnji. Kolikor smo bili z zakoncem v odnosu do sedaj ranljivi, iskreni in čustveno povezani, toliko bolj trden in sproščen bo ta odnos tudi v prihodnje. Če pa je naš odnos do sedaj poln bolečine, razočaranj, konfliktov in čustvene odtujenosti, bodo ta občutja zdaj, ko smo ostali sami, čustveno breme, s katerim se bomo morali soočiti.
Ker nas je v tem obdobju pogosto strah soočiti se drug z drugim in s sabo, to poskušamo prikriti s pritiski na otroke, naj čimprej »prinesejo« vnuke, kasneje strah obvladujemo s pretežnim ukvarjanjem z vnuki ali delom, nenehnim obiskovanjem mlade družine ali nepotrebno skrbjo za odrasle otroke. Neizprosen občutek praznine v zakonu in globoka občutja nesprejetosti in nezaupanja drug drugemu ter strah pred bližino, kar nas spremlja že iz naših primarnih družin, obema vzbujajo bolečino in negotovost, pred katero želimo na vsak način ubežati. Čakanje, molk in nemoč, da bi o svojem doživljanju ob drugem odkrito spregovorili ali v odnosu karkoli spremenili, še bolj razjeda naše odprte rane iz otroštva.
Prava pot vselej zahteva globoke odločitve, ki zahtevajo varno zaupanje drug v drugega. S tem ko si priznamo, da nas je strah biti ranljiv drug pred drugim, da se ne znamo pogovarjati, da bežimo pred bližino drugega, je že prvi znak za začetek novega odnosa. Več konfliktov in zakonskih težav, s katerimi se bomo pripravljeni iskreno soočiti, bolj varna in zanesljiva opora bomo svojim odraslim otrokom. In v tem primeru se bodo otroci in vnuki mnogo raje vračali k nam.
Vsak trenutek bližine in iskrene besede v odnosu namreč pomeni korak bliže k sreči naših otrok in vnukov. S tem so tudi stiki z otroki in vloga starega starševstva lahko toliko bolj osrečujoči. Prihod vnukov pa nas lahko spravi tudi v pravo stisko, saj v njih vzbudi občutke strahu, povezane z bližanjem konca življenja, še zlasti, če smo najstarejša generacija te družine. To priložnost lahko smiselno izkoristimo za sproščeno vzpostavljanje stikov z vnuki, ki so simbol prihodnosti, mladosti in brezskrbnosti. Naša vloga je edinstvena tudi v tem, da smo svojim vnukom lahko v oporo tako z bogatimi izkušnjami, varstvom kot tudi s čustveno sproščenostjo. Ob vnukih se namreč prebujajo globoka občutja in spomini, ki nas ponesejo nazaj v čas, ko smo sami uživali v starševstvu in v čas, ko smo bili sami majhni otroci ... Prav tako odraslim otrokom neizmerno veliko pomeni, če vidijo, kako njihovi starši uživajo v igri, sprehodih, petju pesmic in pripovedovanju pravljic njihovim otrokom, če vidijo, kako so topli in potrpežljivi z njimi. To je lahko tudi največja sreča in smisel tega obdobja.
Ni nam treba vedno gledati le v preteklost. Še vedno namreč ostajajo možnosti za potrjevanje, rast in zadovoljstvo v sedanjosti ter v prihodnosti. Mnogokrat smo preveč obremenjeni s preteklostjo in imamo žal premalo vere vase in v druge.
Prihodnost je vselej možno zaznavati kot pridobitev ali kot izgubljanje. Ampak resnica je, da ni nikoli prepozno. Vsako življenjsko obdobje nosi s seboj priložnost in možnost za novo rast, novo srečo in novo obogatitev življenja.