"V tretjem življenjskem obdobju se spremeni predvsem vrednostni sistem. Človek se obrne vase in v ljudi. Sklepa odnose, ki so medosebni, iskreni, kvalitetni in ne trošijo čustvene energije in časa," pravi prof. dr. Ana Kranjc, predsednica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.
Pogovarjali smo se o pozitivnem staranju in o tem, kako pozitivno sprejeti tretje življenjsko obdobje in ga živeti polno.
Zakaj je dolgoživa družba pridobitev razvoja?
Dolgoživa družba ohranja človeški kapital in potrjena izkustva. Starejši razpolagajo z znanji, izkušnjami, informacijami, zrelostjo, kot je čustvena zrelost, ki je komplementarna ostalim generacijam.
Zakaj je človek družbeno bitje od zibeli do groba?
Človek je družbeno bitje. Brez ljudi ne preživi. Po biološkem rojstvu sledi socialno rojstvo, kar pomeni, da se posameznik pospešeno uči, kako si pridobivati ljudi, da bodo z njim zadovoljni in jih bo lahko imel ob sebi. Ljudi potrebujemo. Od odnosov z ljudmi sta odvisna naše psihično ravnotežje in preživetje. Včasih pravim, da živimo od raztopine – raztopine, ki ji pravimo pozornost. Od začetka pa do konca življenja iščemo pozornost in odziv drugih s pohvalami in grajami. Dokler te odzive dobimo, imamo občutek, da smo obdani in varni.
Pozornost iščemo na različne načine, včasih se na primer smešno obnašamo, pa tudi kriminal je lahko oblika iskanja pozornosti in opozarjanja nase. Pozornost lahko pridobimo torej na pozitiven ali negativen način.
Kaj so prirojene psihosocialne potrebe vsakega človeka?
Psihosocialne potrebe so veliko odkritje psihologa in psihiatra Abrahama Maslowa v 70. letih prejšnjega stoletja. Pri svoji klinični praksi je ugotovil, da se nekatere stvari pri vseh ljudeh ponavljajo. Ugotovil je, kaj vsi ljudje iščemo. To so varnost, socialna pripadnost (občutek, da če se nam bo kaj zgodilo, bodo soljudje za nas gotovo poskrbeli, prišli k nam ali bodo pozorni na nas), sprejetost in ljubezen (če ne dajemo ljubezni ljudem, jo dajemo ljubljenčkom doma, da to potrebo lahko izživimo), samospoštovanje in spoštovanje. Če na primer spoštovanje ni zadovoljeno, če človeka ponižamo do konca z raznimi kaznovanji, lahko to pripelje do takšne skrajnosti, da posameznik zboli ali celo umre. Človek ne more živeti brez zadovoljevanja teh potreb. Pomembna potreba je tudi potreba po samopotrjevanju.
Kakšne so značilnosti tretjega življenjskega obdobja?
V tretjem življenjskem obdobju se spremeni predvsem vrednostni sistem. Človek se obrne vase in v ljudi. Sklepa odnose, ki so medosebni, iskreni, kvalitetni in ne trošijo čustvene energije in časa. Ne želi več iger, manipulacij, pretvarjanja in tako dalje. Hkrati posameznik išče poti, kako bi bil zase prvi na vrsti sedaj, ko je opravil vse socialne dolžnosti, ki mu jih je narekovala družba: otroci, služba, gospodinjstvo, materialne dobrine ... Zdaj, ko je upokojen, lahko končno prisluhne sebi in se vpraša, kaj želi, kaj bi rad izrazil, kaj bi rad doživel. Tretje življenjsko obdobje je tudi obdobje velike osebnostne rasti. V vsakem življenjskem obdobju, tako v mladosti, kot v srednjih letih, vladajo različne zakonitosti osebnostne rasti. Tudi v tem obdobju so velike, saj se morajo starejši ljudje prilagajati novim načinom življenja.
Zakaj vsak človek potrebuje cilje in strukturiran čas?
Ljudje smo bitja perspektive. Smo vozniki skozi življenje in moramo vedeti, kam želimo priti Če nas na koncu poti čaka praznina, nas popade občutek ogroženosti in zapuščenosti, ne počutimo se varne, zapiramo se vase in tonemo v čustveno krizo. Posameznik brez ciljev in strukturiranega časa zapade v depresijo. Nekateri to pripisujejo starosti, a to s starostjo nima veze. Enako se lahko zgodi mladim.
Starejše generacije so navajene, da so nam v življenju socialne obveznosti v službi ali doma postavljali drugi. Ob upokojitvi tega več ni, družinsko gnezdo razpade, ni več službe, ni več sodelavcev, ni več določanja drugih, kaj moramo delati. Človek naenkrat obstane, znajde se v obdobju, ko si mora sam postaviti cilje in nadaljevati življenje. Sedaj si mora sam strukturirati čas in slediti temu, kaj hoče, česa je sposoben. Starejši so velikokrat pripravljeni sprejeti marsikaj, da strukturirajo in zapolnijo čas. Če jim družba in okolje dovolita mimo stereotipov o starosti, da preprosto nadaljujejo življenje tudi po upokojitvi na način, da nekaj počnejo, se navdušujejo, delujejo, učijo, razvijajo, čudijo, živijo … lahko ohranjajo svojo vitalnost, sicer propadajo. Če nisi konstruktiven, si destruktiven. Če ne moreš ustvarjati in sestavljati stvari iz koščkov skupaj do novih rešitev, potem greš v destrukcijo. Nekoga drugega ali samega sebe. Brez strukture časa in ciljev se upokojenci začno ukvarjati z avtodestrukcijo, zato se bolezni starejših hitro povečujejo. Tudi življenjska doba se s tem skrajša.
Zakaj so starejši pomemben del človeškega kapitala?
Starejši so izredno pomemben del človeškega kapitala, ki smo ga prej, s krajšo življenjsko dobo, izgubljali. Ljudje so bili prej eno do dve leti po upokojitvi še živi in potem konec. Danes živijo še 30 ali tudi 40 let. Vidimo, da se število stoletnikov in aktivnih devetdesetletnikov povečuje vsako leto. Ne zgolj pri nas, tudi v drugih družbah.
Starejši razpolagajo s tistimi lastnostmi človeškega kapitala, ki jih mladi še nimajo. Tisti, ki so v srednjem življenjskem obdobju, so obremenjeni z neposrednimi dolžnostmi – družino, gospodinjstvom, otroci, službo, potovanji. Starejši imajo marsikaj predelano v pogledih čustvene stabilnosti, socialne zrelosti in velikega socialnega kapitala, ki je nastajal 60, 70 let. S tem mladi ne razpolagajo, oni vstopajo v življenje. Ko to spojimo, nastanejo krasni rezultati. Danes je moderno medgeneracijsko izobraževanje, a gre tudi za preprosto sodelovanje z ljudmi v življenju. Vendar sodelovanje zahteva delovanje. Tako mladi kot starejši se morajo pojavljati v javnosti, skupaj delovati, sodelovati.
Prof dr. Ana Kranjc pa bo predavala tudi v okviru 4. maratona pozitivne psihologije, ki se bo 19. 10. 2019 odvijal v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Več o tem najdete tukaj.