Prostovoljstvo ji je v krvi! V bistvu je delo na področju ljubiteljske kulture tudi neke vrste prostovoljstvo, kajne? Gospa Beba je namreč poleg vsega naštetega tudi vneta kulturnica: sodeluje v gledališki skupini Kofetarji, vedno je na voljo, tudi ko jo »angažiramo« v igricah za najmlajše. Lahko je babica, sova ali žaba, zaljubljena, dobro ohranjena upokojenka, pevka in plesalka – nič ji ni težko. Ko jo pogledam, drobno, vitko, sivolaso, hitečo z velikim cekarjem po mestnih ulicah, se mi zdi prava podoba »super babice«, ki se je leta sploh nič ne dotaknejo.
Dragica, že lepo število let ste upokojeni. V tem času ste preživeli marsikaj, marsikatero spremembo. Kakšen je pravzaprav vaš vsakdanjik?
Moj vsakdanjik se začne običajno z zajtrkom, branjem časopisa, urejanjem same sebe, tem jutranjim opravilom pa sledi odhod po nakupih. Seveda ne gre brez jutranje kavice, ki jo najraje popijem kje zunaj v mestu s prijateljicami. Sem zelo družabna oseba in rada poklepetam. Sedaj v spomladanskem času rada delam na vrtu. Moram omeniti, da se vsak dan odpravim na daljši sprehod, ker smatram, da si na tak način ohranjam zdravje in krepim svojo dušo med razmišljanjem o tem in onem, med opazovanjem razcvetajoče se narave, ki je ob tem času najlepša. Lendavčani smo lahko zelo srečni, saj živimo res z naravo in kamor koli se napotiš, si že sredi zelenja, tišine in miru. Premalo cenimo vse lepote, ki nas obdajajo. Na splošno se tudi premalo zavedamo pomena gibanja, rekreacije, premalo skrbimo za svoje zdravje. Kot bivša »medicinka« se tega dobro zavedam in skušam vplivati na znance, prijatelje.
Velja tudi za vas (kot za veliko upokojencev), da nikoli nimate časa?
Za vsako stvar, ki jo želim narediti, si vzamem čas, ker se življenje tako hitro obrača, da ga je potrebno čim bolje izkoristiti, si vzeti tudi dovolj časa zase. Torej moram samo hoteti in imam v resnici čas za vse. In rada načrtujem, si zapisujem naloge, obveznosti, najraje na koledar, da se informacije ne bi zgubile v že malce »luknjastem« spominu. Tako zame ne drži tisto, da nimam časa.
Kaj pa hobiji? Kaj vas najbolj okupira?
Najraje se ukvarjam z vrtnarjenjem, v zimskem času malo z ročnimi deli, branjem knjig, veliko se družim s prijatelji. Mnogo mi pomeni delo, ki ga opravljam v DU, to je merjenje krvnega pritiska in sladkorja ter pogovor o določenih zdravstvenih problemih , kajti moram priznati, da so ljudje zainteresirani za to dejavnost. Pomembno je ozaveščati starejše o zdravi prehrani, nujnosti skrbi za zdrav življenjski slog, pomembno je tudi družabno življenje, saj vemo, da je med starostniki vse preveč osamljenih duš, ki resnično zelo trpijo, ker nimajo s kom komunicirati. Pri tem delu se mi zbudijo lepi trenutki, spomini na moje nekdanje delo patronažne sestre, ki sem ga opravljala z velikim veseljem.
Ker pogosto obiskujete bolne in pomoči potrebne krajane, najbrž dobro poznate razmere na terenu. Kako pravzaprav živijo naši upokojenci, s kakšnimi težavami se srečujejo in kako jim društvo lahko pomaga?
V društvu upokojencev Lendava imamo zdravstveno-socialno komisijo, ki izvaja anketiranje "Starejši za boljšo kakovost življenja doma", s katero smo ugotovili veliko socialnih problemov. Žal ti problemi, kljub temu da jih javljamo na center za socialno delo, ostanejo v večini primerov nerešeni zaradi zakonodaje, ki je pač taka, kakršna je in zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Problemi, s katerimi se srečujemo, so sledeči: mnogo starejših bi rabilo pomoč pri domačih opravilih, kot so cepanje drv, košnja, v zimskem času odmetavanje snega, prevozi k zdravniku in seveda še kakšno domače opravilo v stanovanju. Imamo premalo laičnih negovalk/negovalcev. Problem je pa še ta, da morajo starostniki del te laične nege sami plačevati. Pokojnine so pri večini tako majhne, da tega finančnega zalogaja ne zmorejo. Pogovarjali smo se, da bi bilo potrebno organizirati kakšno servisno službo, vendar je žal tudi to povezano s financami, lendavska občina pa tega denarja nima. Če pa zaprosijo naši člani, ki so v finančnih težavah, pomoč pri socialni službi, morajo zastaviti premoženje in zato se za takšno pomoči ne odločajo. Enkratna socialna denarna pomoč je pa daleč premalo, da bi z njeno pomočjo dolgoročno rešili zagate, čeprav pri tej pomoči ni potrebno zastaviti premoženja. Tako se nahajamo v začaranem krogu. Upamo le, da se bo v doglednem času le kaj rešilo.
Ste tudi pridna članica lendavske gledališke skupine Kofetarji, ki deluje že dobrih pet let. Povejte kaj o tem.
Drži, delamo že dobrih pet let. Ko so me začeli nagovarjati, naj sodelujem, sem imela precej pomislekov. Sem že v lepih letih, mislila sem si, da je morda malce prepozno začeti kariero na odrskih deskah pri moji starosti. Potem pa me je pritegnilo to, da je bila osnovna zamisel skupine sestaviti »medgeneracijsko« druščino, ki bi pripravljala predstave za občinstvo vseh starosti, torej sem dahnila svoj DA in zagrizla v to jabolko. Pa sploh ni bilo kislo, če lahko tako rečem. Sodelujemo s srednješolci, nekaj igralcev je aktivnih zaposlenih, prevladujemo pa res upokojenci. Moram povedati, da je to odlična zamisel. Ob mladih postanem igriva, veliko se smejem, pozabim na vse skrbi in tegobe, na odru uživam, veseli me, če se občinstvo odzove, če pohvalijo mojo igro, nastop, če nam ploskajo in nas pohvalijo od srca.
Katere predstave so vam bližje, tiste za odrasle ali otroške?
Predstave za odrasle so mnogo zahtevnejše, jasno. Pripravljamo jih pet ali šest mesecev. Ker so besedila daljša in ker traja takšna gledališka predstava vsaj uro, če ne uro in pol. Doslej smo nastopili že s tremi. Prva je bila Kofetarji, komedija o pestrem vsakdanjiku upokojencev v majhnem mestecu na podeželju, druga, En hribček bom kupil, je opozorila na koruptivnost lokalnih veljakov, ki brezobzirno kradejo skupnosti in goljufajo svoje volivce, zadnja pa je spet veseloigra z naslovom Gremo na morje – tokrat se pošalimo iz ZUJF-a, neumnih predpisov in zakonov, ki jih sprejemajo naše vlade v zadnjih letih in s tem grenijo življenje davkoplačevalcev. Otroške predstave me pritegnejo s svojo toplino, pravljičnostjo, tudi lahkotnostjo, ki jih skušamo posredovati našim malčkom, jim popestriti vsakdanjik in spodbuditi k razmišljanju. Običajno jih naštudiramo v mesecu dni, največkrat pred prazniki, denimo pred božičem ali pred slovenskim kulturnim praznikom.
Imate otroke, vnuke? Najbrž vam tudi oni precej popestrijo življenje, kajne?
Sin, ki živi v Šarvaru na Madžarskem, od koder se dnevno vozi na delo v murskosoboško bolnišnico (je anesteziolog), in moje tri vnukinje mi pomenijo največ v življenju. Čeprav nismo zelo blizu, se velikokrat srečujemo in ta srečanja so najlepši trenutki tedna. Želim si, da bi tako bilo še dolgo časa, seveda pa je to čas, ki si ga ne odmerjamo sami.
Kaj pa načrti za poletne dni? Potovanje, letovanje ali kaj tretjega?
Moji načrti za dolgo poletje niso veliki. Želim si nekaj časa preživeti z družino, načrtujem pa tudi letovanje na morju, kopanje, sončenje, torej oddih v pravem pomenu besede.