Sem kolesarska začetnica, vedno se držim ravninskih cest in po vsakem kolesarskem dnevu privoščim svoji zadnjici nekaj dni pavze in se kvečjemu kako drugače rekreiram. Pa vendar me je razganjalo od radovednosti …
Dolga zima je bila letos, zelo pozno sem otvorila svojo kolesarsko sezono. Za premierno vožnjo smo s prijatelji izbrali Kras, naredili smo 65 kilometrov z več vmesnimi postanki. Ostra burja in predebela oblačila so me kar izžela in še bolj prepričala v to, da šestdnevnega kolesarjenja in takše razdalje, kot jo navajajo na
spletni strani, ne bom zmogla.
Čez nekaj dni sem spet poskusila. Kolesarila sem slabo uro, saj se je že temnilo. Naslednji dan sem si rekla, da bi poskusila, če bi mi šlo dva dni po vrsti in ker se mi tokrat ni mudilo, sem kolesarila vsega skupaj tri ure, z vmesnimi postanki ob jezerih. Tretji dan sem podoben izlet še enkrat ponovila. Opazila sem, da se po prvih nekaj kilometrih zadnjica neha oglašati in ugotavljala, da se telo očitno čez noč lepo regenerira.
Potem je prišel dan odločitve. »Ne bom razmišljala, ali si upam in zmorem ali ne, ampak se prijavljam,« sem na hitro sporočila prijateljem. Ko so bile rezervacije narejene, sem vedela, da ni poti nazaj.
V prihodnjem tednu so me člani naše prihajajoče kolesarske odprave zasuli s koristnimi informacijami. »Obvezno odpelji kolo vsaj na hiter servis, za vsak slučaj.« »Na kolesu boš rabila prtljažnik, na katerega pritrdiš torbe s prtljago.« »Pošiljam ti seznam oblačil in drugih stvari, ki jih potrebuješ. Pri pakiranju imej v mislih, da je manj več, saj vse vozimo celo pot s seboj in se ti bo vsak odvečen kilogram poznal.«
V soboto nas je v Mariboru čakal najet kombi s šoferjem. Naložili smo kolesa, kolesarske torbe in nekaj priboljškov ter odpeljali proti Toblachu.
Do vnaprej rezerviranega apartmaja smo prispeli okoli 4. ure popoldne. Poslovili smo se od našega prevoznika in se namestili po prijetno opremljenih sobah. Privoščili smo si hiter prigrizek, nato pa, kljub temu, da je rahlo pršilo, odkolesarili proti znamenitim Tres Cimes. Pot je vodila ves čas rahlo navkreber in vedno bolj je deževalo. Ko smo se približevali razgledni točki, smo naleteli celo na zasnežene ceste, ampak kljub temu, da smo bili premočeni od glave do pet nas ni zeblo in vsi smo uživali v doživeti vožnji. Ob povratku v Toblach smo se ustavili na vrhunski italijanski pizzi, nato pa smo v apartmaju ob polnoči še nazdravili našemu slavljencu in uživali v prijetnem klepetu.
V nedeljo zjutraj nam je naš gostitelj pripravil odličen zajtrk in ker smo vedeli, da nas čaka naporen dan, smo se do sitega najedli, nato pa namestili prtljago na kolesa, napolnili bidone in se odpeljali proti Avstriji. Že po nekaj metrih nas je pritegnila bližnja skakalnica, tako da smo parkirali kolesa in si jo šli ogledat, po nekaj prekolesarjenih kilometrih pa smo se se nato skozi gozd odpravili še do izvira Drave. Pot do izvira se v nasprotju s pričakovanji ni izkazala za ravno mačji kašelj, tako da je uspelo čisto do vrha priti le moškemu delu posadke, medtem ko sva kolesarki kakšne pol ure pred vrhom obrnili smer in, medtem ko sva čakali osvajalca vrhov, nabrali lep šopek gorskega cvetja slavljencu. Bolj kot rož se je ta razveselil energijskih čokoladic, po kratkemu okrepčilu pa smo sedli na kolesa in se končno zares spustili po poti ob Dravi v smeri Lienza, se vmes ustavili še na tipični avstrijski veselici v šotoru in kljub zelo veliki želji po dunajskem zrezku pristali na testeninski večerji ter nato že v poltemi poiskali ugodno prenočišče, kjer so naslednje jutri postregli tudi z odličnim zajtrkom, natakar pa nas je pozdravil v slovenskem jeziku.
Tretji dan nas je pot vodila ob čudovitih poteh ob Dravi, skozi čisto, neokrnjeno naravo in mimo številnih ljubkih kmetij. Kaj kmalu so se temperature dvignile, nas pa je premamil znak »radler«, ki pa kot smo ugotavljali, ko smo se posedli na klop pred osupljivo 500 let domačijo pri prijazni babici Herti, ni pomenil kot pri nas priljubljene osvežilne pijače s pivom, ampak zgolj kolesarsko postojanko. S šnopčkom, domačim sokom, zeliščnim vrtom in vonjem po kravah smo bili kljub temu več kot zadovoljni in kar s težkim srcem smo odklonili ponudbo za ugodno prenočišče v šarmantni hiši s skoraj meter debelimi stenami, ki svoje goste razvaja s prijetnim hladom. Kljub mikavni ponudbi smo odpeljali novim dogodivščinam nasproti in kaj kmalu presenečeni naleteli na popolno zaporo ceste in kolesarske steze zaradi popravil ceste, tako da nam ni preostalo drugega, kot kolesa odnesti čez železniški most in že nas je čakal precej razgiban teren do prelepega jezera Millstätter, kjer smo našli simpatično prenočišče ob čudovitem vrtu in naslednje jutro ob najlepšem razgledu pojedli najokusnejši zajtrk našega popotovanja.