Ivan Sivec: Jezik je ena najlepših vrednot

Ivan Sivec je eden najbolj plodovitih slovenskih pisateljev, napisal je 150 knjig. Na dan reformacije je spregovoril o tem, kaj mu pomeni slovenski jezik, slovenska knjiga, družina, povezanost med generacijami, okrcal pa je tudi medije, ki preveč podpirajo tujo literaturo, na domačo pa pozabljajo.
Ivan Sivec (foto: Studio Majhenič)
Ivan Sivec (foto: Studio Majhenič)
Ivan Sivec (foto: Studio Majhenič) Ivan Sivec z družino. (foto: Osebni arhiv)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Eden najuspešnejših pisateljev pri nas, Ivan Sivec, je pred kratkim izdal svojo, 150. knjigo, Sanje, daljše od življenja. S svojim delom navdušuje tako mladino kot starejše, v svojih knjigah ohranja slovenski jezik in spodbuja bralce, da posežejo po knjigah domačih avtorjev. Teh ni malo, le poiskati jih moramo.

Pogovarjali smo se o slovenski besedi, o generacijah, o njegovih knjigah in družini.

Napisali ste 150 knjig. Kako je to sploh mogoče? Ves dan samo pišete? Več kot očitno je, da ste zares velik ljubitelj knjig, zgodb …
Res, s knjigo živim od mladih nog naprej. Že v mladosti sem rad bral, poslušal radio in se nasploh predajal domišljijskemu svetu. Že v drugem razredu sem napisal prvi spis, kmalu sem začel skladati tudi prve pesmice – dekletom! Svojo prvo povest sem napisal že v srednji šoli in jo takoj po vojaščini tudi objavil. Več začetnih spisov sem objavil v Gorenjskem glasu in Kmečkem glasu, kjer sem objavil tudi prvo povest Pesem njenih zvonov. Šlo je za našo usodno družinsko zgodbo. Prva naklada te povesti je bila 12.000, pozneje pa je bila povest objavljena še dvakrat, tudi v zbirki Slovenska povest, skupaj s Tavčarjem, Kersnikom, Finžgarjem. To me je neslo naprej in naprej. Vesel sem, da sem lahko napisal veliko biografskih romanov o naših največjih možeh in ženah (o Prešernu, Gregorčiču, Primicovi Juliji itd.), pa tudi tri obsežne zgodovinske knjige o Karantanije, štiri romane o Rimljanih na naših tleh in pet knjig o Celjskih grofih in knezih. To so tudi moje najbolj brane knjige. Letos pa je vse presegla ljubezenska romanca med grajskim vrtnarjem in grofico z naslovom Ne pozabi najine ljubezni.

Za knjige res pripravljam ali pišem tako rekoč vsak dan, celo velikokrat ob nedeljah in vedno tudi na dopustih. Mnogi me imajo za deloholika, a si ne znam pomagati. Navadno delam po deset do dvanajst ur na dan. Vmes pa si vzamem nekaj časa za ženo Sonjo, za oba odrasla otroka, za vse tri vnuke, za prijatelje. Veliko pa ga mi pač ne ostane.

Kot ste omenili, ste o Trubarju napisali več pesmi, te so izdane v knjigi Sejalec ljubezni. Kaj vam pomeni Primož Trubar, kaj vam pomeni dan reformacije?
Trubarja izjemno spoštujem. Vprašanje je, če bi brez njega sploh – obstali. Rad nas je imel in je dal vse od sebe, da je to na svoj povsem nesebičen način tudi pokazal. Ko sva se nekoč o tem pogovarjala z gospodom Gezo Ernišo, sva ugotovila, da se mu še najlepše oddolžim, če napišem o njem nekaj pesmi. Tako so nastale pesmi Tam v Raš'ci na Dolenjskem, Prva slovenska knjiga, Lubi Slovenci, Sejalec ljubezni ter Stati inu obstati, pa tudi več domoljubnih pesmi, kot so Domovina, Pozabljeno Prekmurje, Tvoj obraz, Slovenija, Moja dežela ter Sonce vzhaja in zahaja. Vse te pesmi so skupaj z notami objavljene v knjigi Sejalec ljubezni, skupaj z nekaj izvirnimi Trubarjevimi pesmimi. Knjižico se da dobiti pri gospodu Ernišu v Moravskih Toplicah.

Ali slovenski jezik izginja? Če poslušamo mlade med pogovorom, najdemo kup besed, ki so vzete iz angleščine in ki so jih nekako 'poslovenili'. Kaj menite o tem?
Srčno upam, da slovenski jezik ne bo izginil nikoli z zemeljske oble. Sicer pa tudi ne more, saj imamo napisanih na sto tisoče knjig in drugih publikacij. A javni mediji, še posebej radio in televizija, vse preveč podpirata tujo ustvarjalnost, domači umetniki pa kot da ne bi obstajali. Tako smo bolje obveščeni, kaj se dogaja v Parizu in Londonu kot doma. Če bo šlo tako naprej, bomo na koncu ostali – podobno kot v Ameriki – Indijanci na svojem ozemlju.

Pravijo, da upada branost domačih knjig. To sploh ne drži. Res pa je, da so podprte predvsem tuje in tiste domače, ki niso pretirano bralne. A knjiga mora pač nekaj povedati, bralcu nekaj dati. Vse drugo je sprenevedanje.

Mladi danes uporabljajo pametne telefone, pogovor pogosto teče preko njih. A ne uporabljajo književnega slovenskega jezika, besedilo je napisano v slengu. Je to prav? Bi morali mladi več pozornosti namenjati svojemu jeziku?
Vse ravni jezika morajo seveda obstajati in s tem ni prav nič narobe. Drugo pa je, kako otroke v šolah učimo, kakšne vrednote dobivajo v družini in šoli, kako jim pomagamo k razpoznavanju lepih stvari. Jezik je ena najlepših vrednot. In prav leposlovje lahko veliko pomaga k temu. Zame pa je – na primer – Cankar v stripu – velika neumnost. To je samo variacija na temo, čudovitega Cankarjevega leposlovja pa mladina na tak način ne bo odkrila in ne bo nikoli dojela njegove veličine.

Napisali ste tudi ogromno knjig za mlade. In te so bile tudi zelo dobro sprejete, mladi vas imajo radi. Kako ste se poistovetili z njimi, kako ste vedeli, kaj pisati, da bo mlade pritegnilo? Dejstvo je namreč, da se generacije med sabo pogosto ne razumemo …
Moja najbolj brana mladinska knjiga je Zadnji mega žur. Čeprav je izšla pred poldrugim desetletjem, je še vedno med zelo branimi. Ni res, da mladi neradi berejo. In da ne razumejo starejših. Žal pa je resnica, da je na tržišču veliko slabega tujega čtiva, mnogi domači avtorji pa težko objavijo kaj svojega. Sicer pa se mi zdi, da so mostovi med generacijami lepo zgrajeni in da ni nobenega konflikta, seveda pa to velja različno od družine do družine. Pri najmlajših z dobrim zgledom lahko veliko naredijo najprej prav starši. Tudi glede kulture nasploh. Družini moje hčerke in sina na primer posvečajo veliko časa branju, gledanju filmov, obisku gledališč. Tako preprosto ostane precej manj časa za pametne telefone in računalnike. Sicer pa nimam nič proti računalnikom: so čudovita iznajdba in tudi meni veliko pomagajo pri hitrejšem ustvarjanju. Nekdaj sem roman, če je bilo potrebno, popravljal tri tedne, s pomočjo računalnika pa samo tri dni ...

Ste tudi družinski človek, imate dva otroka ter vnuke. Kakšen dedek ste? Kaj vam pomenijo vnuki?
Največ mi pomeni to, da se odlično razumemo. Prav to smo si dokazali letošnje poletje, ko smo skupaj popotovali po Aljaski, po poteh ameriškega pisatelja Jacka Londona in po sledeh našega zlatokopa Antona Prestopca, ki je na Aljaksi nakopal poldrugo tono zlata. Nakopal in s pomočjo nesrečne ljubezni z ameriško gledališko igralko Violet Raymond – vse zapravil! To sem opisal v knjigi, ki je pravkar izšla, v knjigi z naslovom Sanje, daljše od življenja. Pri raziskovanju usodne poti našega zlatokopa mi je veliko pomagala tudi radijska sodelavka Valči Ravbar. Prvo veliko predstavitev te knjige, na kateri bo tudi vsa naša devetčlanska družina, bo na Javorju nad Šmartnim pri Litiji, kjer je bil živahni zlatokop doma. V soboto, 3. novembra ob 18.00. S tem sem izpolnil tudi ene od svojih sanj: odkril sem pomembnega Slovenca, bil sem na ranču mojega mladostnega idola Jacka Londona, skupaj s člani moje družine smo se povzpeli preko Chilkoota, kar je za skoraj sedemdesetletnika vsekakor podvig. Predvsem pa smo na tej poti – premagali sami sebe in si v divjini Aljaske dokazali, da znamo ceniti drug drugega.

Morda te zanima tudi:

Misel za 25. maj

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Kaj so afirmacije in kako jih uporabljamo?

Ste že slišali za afirmacije? Verjamem, da ste. O njih ...

Misel za 24. maj

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Vremenska napoved za 24. maj

Kakšno vreme se nam obeta?

Povezava med duševnimi ranami iz otroštva in menopavzo

V zadnjem času sem od treh moških srednjih let poslušal...

Misel za 23. maj

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.