Pravzaprav to ni presenetljivo, saj smo ljudje bitja, ki nenehno želimo imeti občutek nadzora. To je nekaj, s čimer skrbimo za svoje preživetje, še več, je način, na katerega si želimo zagotoviti, da bi živeli dobro. A prihodnost je nekaj neoprijemljivega, je nekaj, česar ni tukaj v sedanjosti in je ne moremo kontrolirati. Lahko le poskušamo in upamo, da bomo pri tem kar se da uspešni.
Čeprav je strahovanje pred prihodnostjo torej koristno, pa se z njim marsikdo tudi samoomejuje. Ko previdnost nadomesti strahovanje, je naše življenje veliko manj polno, saj povsod vidimo nevarnosti. V okolju, ki ga prepoznavamo kot ogrožajočega, pa je težko živeti sproščeno in radostno. Zato je koristno to strahovanje prepoznati, razumeti in se z njim soočiti.
Kako prepoznamo, da se bojimo prihodnosti? Eden tipičnih načinov je kreiranje skrbi na zalogo. Kaj če in kaj ko sta vprašalnici, ki nakazujeta, da v mislih kreiramo črne scenarije in iščemo rešitve zanje. Prepričani smo, da zmoremo predvideti vse, kar se lahko slabega zgodi, in verjamemo, da zmoremo to tudi preprečiti, če le vnaprej poiščemo vse možne zaplete in rešitve zanje. Verjamemo torej, da lahko kontroliramo nekaj, kar še ne obstaja.
Žal je to pričakovanje, čeprav tako pogosto in meni še kako dobro poznano, nerealno. Nikoli ne moremo predvideti vsega, kar bi se lahko zgodilo. Poleg tega pa tudi velja, da dogodki sami po sebi niso dobri ali slabi, temveč smo mi tisti, ki jih kot take ovrednotimo. Kadar se nam zdi, da jim ne bomo kos, da nimamo moči, znanja, veščin, da se z njimi soočimo, jih ovrednotimo kot takšne, ki nam prinašajo nekaj slabega in se jim želimo izogniti. Pogosto pozneje, ko se prenehamo spraševati, zakaj se je to zgodilo prav meni, ugotovimo, da smo prav znotraj na prvi pogled še tako neprijetnih situacij, zmogli pridobiti dragocene lekcije, za katere smo hvaležni in si priznamo, da gledano za nazaj prihodnost vendar le ni bila tako črna. Niso torej okoliščine in zunanje situacije tiste, ki bi določale nas, temveč smo mi tisti, ki določamo, kako se nas bodo dotaknile – v dobrem ali v slabem smislu.
Da bi se s strahom pred prihodnostjo zmogli učinkovito soočiti – zmogli razumeti njegov pomen in smisel ter ovrednotiti, kdaj si z njim koristimo, kdaj pa morda tudi škodujemo, je pomembno, da imamo dobro samopodobo in da zaupamo vase in v svoje sposobnosti. Vprašajmo se, kaj verjamemo o sebi, da strahujemo? Česa smo zmožni, kakšne strategije imamo za soočenje z vsem, kar zaznavamo kot neprijetno? Kaj verjamemo o življenju nasploh – je življenje kot kurja lojtra, kratko in posrano, če si sposodim besedilo pesmi Letečih potepuhov ali pa je življenje lepo, kot pravi naslov Benignijevega filma? V odgovorih na ta vprašanja se namreč skriva tudi odgovor o namenu našega strahovanja.
Prav tako je pomembno, da ozavestimo, da niso zunanji dogodki tisti, ki upravljajo z nami, temveč mi z njimi. Nismo marioneta v rokah nekoga ali nečesa izven sebe, temveč svobodno izbiramo, kaj bomo naredili tudi v situacijah, ki jih prepoznamo kot neprijetne. Morda se celo lahko spomnimo pretekle situacije, s katero si to lahko potrdimo. Situacije, ki je danes vir naše moči, ker smo se z njo uspešno soočili, saj smo se odločili, da se nas bo dotaknila v dobrem smislu? Kako si lahko še pomagamo ozavestiti, da nas zunanji dogodki ne določajo? Da smo mi tisti, ki jih lahko spremenimo v nekaj dobrega in preko tega kontroliramo, da se bomo tako, kot smo se zdaj, s sedanjostjo, zmožni uspešno soočiti tudi v prihodnje? Ko bomo verjeli v to, verjamem, da se bomo prihodnosti bolj veselili kot bali, saj strah v naših očeh ne bo več potreben, predvsem pa ne smiseln.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.