Z Jožico Ostrožnik sva se 'srečali' po naključju. Tako kot mnogi, sem zasledila njeno facebook skupino Iz Jožičine kuhinje in ko sem enkrat vstopila, ni bilo več izhoda. Pristni, domači recepti, narejeni z ljubeznijo, so se ponujali sami od sebe. Še tako neveščega kuharja so pritegnili, da jih je preizkusil tudi sam. Mene pa je zanimalo, kdo se skriva za temi slastnimi recepti ….
Jožica, veseli me, da vaše recepte lahko berejo tudi bralci portala MojaLeta.si. Poleg tega, da jih objavljate tudi pri nas, pa ste postali ambasadorka portala MojaLeta.si. Malce me muči radovednost – kdo je Jožica Ostrožnik, kje živi, kakšno je njeno življenje?
Lepa slovenska navada je, da se najprej predstavim, vsaj tako sta me starša mama Olga in ati Tone učila, da sta pozdrav in pogled v oči tisto, kar odpira marsikatera vrata v življenju. Pred 55. leti sta me položila v zibelko in mi dala za tiste čase pogosto ime Jožica. Tako sem po njunih besedah prinesla v naš dom veselje, razigranost, razumevanje in tisto tiho družinsko srečo.
V družbi staršev, 6.5 let mlajšega brata Tineta in starih staršev sem preživljala svoja najlepša otroška leta, kjer sem ob kmečkih opravilih in igrah, z doma narejenimi igračami, zvedavo odkrivala in spoznavala prve korake na poti življenja in svet okoli sebe.
V mladostniških letih pa smo z vrstniki iz vasi ušpičili marsikatero vragolijo. Osnovno šolo sem obiskovala v Šmarju. Moje nadaljnje šolanje je potekalo v Celju. Kar 25 let dela s strankami pri najboljšem sosedu, za prodajnim pultom, me je izoblikovalo v močno in trdno osebnost.
Ko sem pred 12. leti pričela opravljati drugo poslanstvo, sem se spoprijela tudi z modernim načinom komuniciranja, tako je zame danes računalnik okno v svet.
Kje živim? Ko vas pot po glavni cesti iz smeri Celja proti Rogaški Slatini pripelje na vrh Halarjevega hriba, se vam odpre prečudovit pogled po prelepi šmarski dolinici, posejani z nizkimi griči in na enem od teh, v oazi narave, leži majhna vasica, dobre 3.5 km oddaljena od centra Šmarja. Tu je moj dom, moja rojstna hiša.
Velikokrat mi ljudje postavijo vprašanje ali imam družino. Bom kar kratka in jasna, družine nimam, usoda mi je v tem pogledu namenila samostojno pot. Moški se pač bojijo močnih in uspešnih žensk (smeh).
Nekako sem začutila, da nisem dovolj dobra za tako resen in odgovoren poklic kot je družina.
S kakšnim namenom ste ustvarili skupino Iz Jožičine kuhinje na facebooku?
Pravzaprav se je vse skupaj začelo povsem spontano. Poleg strastne gobarke, je bil moj hobi najprej zbiranje receptov, predvsem za slaščice. Ker pa sem človek, ki tega enostavno ne more samo gledati, saj zelo rada tudi sama kaj dobrega pojem, tako skuhanega, še bolj sladkega in seveda želja in ljubezen do tega dela, sem zavihala rokave in preizkušala različne recepte. Včlanila sem se v kar nekaj skupin s to tematiko na facebooku in seveda kolikor mi je čas dopuščal, sem objavljala jedi in pecivo z recepti, ki sem jih pripravljala vsakodnevno za domače, prijatelje, predvsem pa za svojo dušo. Najbolj me je motilo to, da so člani objavljali jedi brez receptov. To me je napeljalo na misel o odprtju svoje strani.
Že po nekaj objavah so se pričela vprašanja, če imam morda svojo kuharsko knjigo v prodaji, pa prošnje naj jo napišem, pričela so se povpraševanja za različne tečaje. O knjigi zaradi pomanjkanja časa nisem razmišljala, a tu še nisem rekla zadnje in dokončne besede. Za knjigo je potrebno najprej veliko zbranih receptov, pisnega in slikovnega gradiva, še prej pa veliko kuhanja, peke in preizkušanja v domači kuhinji. Skratka, knjiga ne more nastati na začetku tvoje poti, za to je potrebna kilometrina.
Stran Iz Jožičine kuhinje sem ustvarila pred devetimi meseci in pol in v tem času me spremlja na njej več kot 12.500 sledilcev. Ostajam ji zvesta, jo urejam, ob njej se tudi sama učim in rastem z njo.
Ste takrat pričakovali takšen odziv?
Tudi sama se sprašujem, kaj je uporabnike pritegnilo. Po odzivih sodeč mi zatrjujejo, da imam preproste in dobro razložene recepte, opremljene s svojimi slikami. Kar me še posebno veseli, je to, da sem ohranila visoko oceno uporabnikov mojih receptov. Trenutno je oddanih kar 148 mnenj in komentarjev, ocena pa 4.9 od 5 možnih zvezdic.
Ali vse recepte tudi sami preizkusite?
Kdor me pozna, ve da recepta ne objavim, dokler ga ne preizkusijo moje roke. Gre predvsem za moje recepte, nekatere stare tudi preko 100 let. Preizkusim tudi recepte drugih avtorjev, ki so mi všeč ali me uporabniki sami prosijo za preizkus njihovih. Nekaj idej najdem na spletu.
Koliko časa dnevno preživite v kuhinji, so vaši prijatelji in domači srečneži, ker jih vsakodnevno razvajate z novimi jedmi?
V kuhinji sem le toliko časa, da skuham kosilo, sladica pa moram reči, da je obvezna pri nas, ne toliko za domače, bolj se je razveselijo otroci iz vasi, sosedje in prijatelji. Pri nas je vedno živo, tako da se velikokrat pošalim, da bom kar restavracijo odprla. Zame je to vsakodnevna rutina. Preprosto, kuhanje mi je en velik užitek, eno
prijetno opravilo, če lahko s svojim skromnim znanjem, kolikor ga pač imam, pomagam še nekomu, ki me to prosi, potem se lepše poslanstvo od tega ne more zgoditi.
Moja dva moška me le prijazno opomnita, če pozabim kaj fotografirati in takrat sta najbolj srečna. Najbolj odkrito oceno dobim od našega psa Lorda, ki je pravi gurman, pospravi vse, kar je dobrega, nato z glasnim lajanjem zahteva še.
V kuhinji se zadržim dlje ob različnih praznikih, ko naredim kakšno bolj zahtevno kosilo ali slaščico. Najboljše stvari naredim takrat, ko se zanje na hitro odločim.
Je poleg kuhanja še kaj, kar vas razveseli?
Veliko svojega prostega časa sem namenila aktivnemu delu na odrskih deskah v kraju, kjer sem imela svojo prvo službo, kar lepo število odigranih iger, predvsem komedij, tako doma kot na gostovanjih je za mano.
Moja velika ljubezen je ples. Prav tako sem s folklorno skupino, katere predsednica sem bila dve leti, doživela prekrasne plesne korake. V spominu mi je ostalo trdo delo na vajah, nepozabna druženja s plesalci in prijatelji, pa čudovita gostovanja, nastopi na domačem in drugih odrih, vsakoletna srečanja folklornih skupin ...
Žal sem zaradi bolezni v družini morala zaključiti to enkratno poslanstvo. Kljub temu še vedno rada zaplešem v dobri družbi.
Še en moj hobi moram omeniti, sestavo in izvedbo govorov za različne priložnosti.
V veselje in poseben izziv mi je pisati za vaš portal. Po mojih receptih, ki sem jih prispevala za različne časopise, ustvarja veliko gospodinj.
Dobila sem tudi prijazno povabilo od POP TV, ker so moje "kulinarične mojstrovine" zasledili na facebooku, da bi nastopila kot tekmovalka v Masterchefu 2018.Za takšno vrsto tekmovanja moraš biti pripravljen na najhujše izzive, boriti se s časom, spopasti se s sotekmovalci, biti navajen delati pod velikim stresom, imeti jeklene živce pred komisijo, hkrati pa sproti rasti v znanju. Na vse to se moraš psihično pripraviti, vse te kvalitete se dajo natrenirati. Kljub temu sem odklonila, iz preprostega razloga, nimam še zdaleč ne dovolj znanja za tak izziv. Zlagala bi se, če bi rekla, da si ne želim zmage, a preprosto povedano, do tja nebi prišla.
Po vaših izjavah sodeč ste zelo optimistična oseba.
Optimizma mi nikoli ne zmanjka, rada se pošalim na svoj, še bolj na tuj račun. Le s talentom za petje nisva najbolj na ti. Kljub temu si kaj zapojem v domači kuhinji, kajti tako se rodijo najboljše ideje. Tine pa pravi, naj ne pojem, sicer mu bodo krave iz hleva pobegnile.
Kakšen je vaš moto v življenju?
Kruh mesiti s toplino svojih rok, pecivo peči z občutkom, živeti in delati z ljubeznijo.