Če je večina naših predstav o spolnosti izkrivljenih, kaj potem je dobra spolnost? Kako se osvoboditi zmotnih predstav, tesnobe in se predati izpolnjujoči spolnosti? Tudi to razkrivamo...
Kako je s spolnostjo v zrelih letih danes, po t. i. spolni revoluciji?
Kljub spolni revoluciji oz. osvoboditvi, ki je kot družbeno gibanje v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja temeljito pretreslo tradicionalne vzorce vedenja, povezane s spolnostjo in medosebnimi odnosi zunaj okvirov heteroseksualnih, monogamnih odnosov, normaliziralo kontracepcijo, javno goloto, pornografijo, predporočne spolne odnose, homoseksualnost, alternativne oblike spolnosti in legaliziralo splav, se tudi do danes nismo otresli predsodkov starizma, ki poudarja negativne vidike staranja. Tega enoznačno enači s pešanjem in neizogibnim pristajanjem na stranskem družbenem tiru zaradi neizbežnega upada umskih in telesnih sposobnosti, med njimi tudi tistih, ki vžigajo poželenje in omogočajo dovolj dobro delovanje spolnih organov. Tako razumevanje se širi tudi preko vicev, kot je npr. tale: Dva starejša upokojenca klepetata na klopci v parku, pa gospa vpraša gospoda: »Koliko pa ste star?« On: »85«. Ona: »Ne bi vam dala.« On: »Saj tudi ne bi mogel.«
Pa zrela leta res pomenijo konec seksa?
Če upoštevamo, da starizem slika starost s pretirano temačnimi toni, nas ne preseneti, da je posledično tudi spolnost starejših tema, ki se ji raje izognemo kot ne, o čemer pričajo tudi stotine knjig in drugih publikacij o staranju, kjer je komaj kdaj omenjena, če sploh. Spomnim se, kako sem pred leti v Avstriji v predbožičnem času med obiskom knjigarne naletel na razstavno polico s trenutno najbolj prodajano knjigo. Več primerkov je bilo lepo zloženih v vrsto z izpostavljeno naslovno platnico, tako da je bil naslov poudarjeno vabljiv – Seks po šestdesetem letu. Ker sem se sam bližal temu starostnemu mejniku, se nisem mogel upreti skušnjavi in sem eno vzel v roke. Ko sem jo odprl, pa so bile v njej same prazne strani … (smeh)
V kolikor pa spolnosti ne pozabijo omeniti, je prikazana v smislu nadaljevanja vzorca, ki je tipičen za moške in ženske srednjih let. Zagotavljajo vam, da je še vedno možna in potem ponujajo zgodbe o osemdesetletnikih, ki iz plesne dvorane v ritmu valčka odplešejo naravnost v posteljo na super seks, od katerega se kar bliska, kot se je slikovito izrazil ameriški psihoterapevt Claude Steiner v svoji knjigi o dvanajstih strategijah za dobro staranje. Moja izkušnja na podlagi psihoterapevtskih pogovorov s starejšimi pa je, da je celo dobro, da starejša leta pomenijo konec seksa na način, ki prevladuje med mlajšimi. Starejša leta so namreč še zadnja priložnost za drugačno vrsto seksa, kot ga prakticirajo najstniki ali tisti v mladih in srednjih letih. Je tudi zadnja priložnost za osvoboditev od utesnjujočih, zmotnih stereotipov o spolnosti, ki jih je kljub spolni revoluciji še vedno zelo veliko in hromijo našo živost v postelji.
Kakšne pa so po vaših izkušnjah zmotne predstave o seksu?
K meni po psihoterapevtsko pomoč večkrat pridejo ljudje, ki tožijo zaradi suše v postelji, s katerimi potem skupaj ugotovimo, da je k temu pripomogla ena ali več njihovih zmotnih predstav, kot so: »ker smo spolno osvobojeni, velja poskusiti čim več, čim bolj raznoliko in s čim več partnerji«, kar številne pripelje v seksualno apatijo; »spolni problemi so (samo) moj problem, drugi jih nimajo«, kar ima za posledico sram ter skrivanje problemov in tako ne morejo priti do spoznanja, da je tistih, ki imajo probleme v spolnosti več od tistih, ki jih nimajo, ter da do zavrtosti in visoke tesnobnosti v postelji prihaja bolj zaradi družbeno kulturnih vplivov kot pa zaradi osebnostnih značilnosti posameznika. Tudi poudarjanje, da je seks naravna funkcija, prispeva k prepričanju, da v kolikor imaš problem s spolnostjo, je nekaj narobe s tabo, ker če ne bi bilo, potem bi se dober seks dogajal sam od sebe, popolnoma naravno in spontano. Pogubna za posteljne radosti je tudi predpostavka - čim več seksa, tem bolje. Pa da nas mora seks vedno zadovoljiti fizično, psihično, celo duhovno, in če nas ne, potem bolje, da ga ni. Še vedno so v obtoku tudi stereotipi, da so ženske manj seksualne kot moški, da pravi seks pomeni istočasni orgazem ipd.
Se zmotne predstave žensk razlikujejo od napačnih predstav moških?
Da. In mene še posebej zanimajo prav moške zmotne predstave, saj je 90% in več strokovne pa tudi laične literature namenjeno ženski spolnosti, kar je po mojem mnenju bolj odraz moških zadreg. Zgleda namreč, da se še danes nismo povsem otresli patriarhalnega vzorca, v katerem je bil moški hierarhično sicer nadrejen ženski, razumel pa jo je bolj slabo. Patriarhalni moški je žensko, predvsem ljubico, rad doživljal kot zagonetno, saj jo je lažje oboževal, dokler je ostajala neznanka. Pa tudi tisti, ki so se poglabljali v žensko dušo, so se izgubljali v njenih labirintih. Tako je npr. Freud uporabil metaforo, da je ženska temni kontinent, torej da doživljanje ženske ni nikoli in tudi nikoli ne bo dovolj raziskana skrivnost: »Veliko vprašanje, na katerega nikoli ni bilo odgovora in na katerega še nisem znal odgovoriti, kljub svojemu tridesetletnemu raziskovanju ženske duše, je, kaj si ženska želi?" Lahko torej predpostavljamo, da tudi prevladovanje literature o ženski spolnosti, ki so jo večinoma napisali moški, odraža moško prizadevanje, da bi z boljšim razumevanjem ženskih želja ostajali v postelji gospodarji, tisti torej, ki obvladajo in vodijo, tako da na koncu spolnega odnosa ženska ostane popolnoma zadovoljena, brez želja. Tudi v pornografiji prevladuje vzorec, ko moški z orjaškimi penisi v vseh mogočih in nemogočih položajih obdelajo žensko »do konca« in čez.
Da gredo takšni opisi spolnih odnosov zelo dobro v promet, potrjujejo tudi milijonske naklade knjig slovitega Harolda Robbinsa, enega največjih piscev uspešnic vseh časov, ki je na ameriške predstave o seksu vplival bolj kot katerikoli strokovnjak. Poglejmo si primer iz ene njegovih knjig, v kateri je moški bogat poslovnež, ona pa šivilja njegove žene. V nekem trenutku mu ona izrazi željo, da bi rada imela lasten modni butik. On ji preprosto odvrne: »Pravkar si ga dobila.« To je cel uvod v naslednji prizor: »Njeni prsti so nežno odpeli njegove hlače in on je skočil ven kot besni lev iz kletke. Ona ga je pazljivo vzela v svoje roke, kot da bi prijela za bejzbol palico. Občudujoče se je zagledala vanj. Potem ko jo je prijel pod stegni in jo dvignil v zrak, jo je počasi spustil nanj. Z nogami se je ovila okoli njegovega pasu in on se je začel pogrezati vanjo. Dih ji je zastal v grlu. Kot da bi neki razbeljeni jekleni velikan prodrl vanjo. Začela je vzdihovati, ko jo je on odprl in se začel vzpenjati skozi njeno telo, tako da je šel skozi maternico, želodec, pod srce, vse do grla. Zdaj je dihala kot psica, ki se goni …« In v podobnem stilu se scena nadaljuje na postelji, ona doživi množico orgazmov, da se ji že povsem meša od naslade, kot je ni doživela še nikoli prej z nikomer. Če bi ta opis lahko vzeli zgolj kot fantazijo, ne bi bil problematičen, saj je glavni namen domišljije, da zbežimo iz realnosti. Ker pa nimamo realističnega modela ali standarda za seks, tiste maloštevilne in pomanjkljive predstave o tem, kaj je običajno ali možno v spolnosti, primerjamo s takimi nadrealističnimi fantazijami in ob tem pozabljamo, da so dosežki teh fantazijskih bitij za zemljane nedosegljivi.
Lahko smo torej žrtve idealizirane, fantazijske podobe spolnosti, ki se dobro prodaja in ki je ne utrjujejo le moški pisci, temveč tudi ženske avtorice. Kakšna pa je realna podoba spolnosti?
Ključni problem pri realnem opisovanju spolnosti, prav tako pa tudi ljubezni, je, njena dvojnost in protislovnost. Pri seksu lahko po eni strani doživljamo ugodje, užitek, radovednost, privlačnost, prijetno vzburjenje, veselje, živahnost, igrivost, sproščenost, prepuščanje, po drugi strani pa nelagodje, zavrtost, strah, tesnobo, gnus, sram, občutke krivde, frustriranost, jezo, napetost, zakrčenost, dvome, ljubosumnost, ponižanje. Ljubezni ne moremo udomačiti, spolnosti ne ukrotiti. Nikoli ne bosta udomačeni mački, temveč tigra, ki nas s svojimi kremplji lahko ranita. Beg v idealizacijo in stereotipizacijo spolnosti in ljubezni je poskus, da bi se zaščitili pred njuno temno in nevarno platjo ter njuno zapletenostjo.
Prej ste omenili, da vas zanimajo predvsem moški stereotipi o spolnosti. Jih lahko nekaj opišete?
Najbolj tipični so naslednji: seks je povezan s trdim penisom in s tistim, kar se z njim počne; če penis ni pripravljen na akcijo, imamo tableto, ki bo poskrbela zanj in za vse drugo, kar je potrebno; seks je enako koitus; moški mora zaradi partnerke seksati tako, da se zatrese zemlja ali da jo vsaj spodnese, tako da ne more več stati na nogah; dober seks je spontan, brez načrtovanja in pogovarjanja; mi smo svobodni, svobodomiselni ljudje, ki se glede seksa počutimo prijetno in ugodno; pravi moški se ne spušča v ženske stvari, kot so občutki in pogovori; vsak dotik je seksualen ali mora voditi v seks; moški je vedno zainteresiran in vedno pripravljen na seks; pravi moški ima pri seksu glavno besedo itn.
Predstavljam si, da so lahko za starejša leta, kljub široki dostopnosti tablet za spodbujanje erekcije, velika ovira falocentrične predstave, ki ste jih omenili, torej predstave o tem, da se seks vrti samo okoli penisa in od tega, ali stoji ali uplahne?
Da, v kolikor moški, pa naj bo mlajši ali starejši, goji predstavo, da seks vstane ali pade s penisom, se izpostavlja velikemu pritisku in s tem tesnobi. V laboratorijskih poizkusih, kjer so raziskovali vpliv tesnobe na moško kondicijo v postelji, se je pokazala premosorazmerna povezanost med tesnobo in erekcijo. Stopnja trdote uda, ki so jo merili z njegovim obsegom, tako da so dali obroček okoli penisa, je neposredno odražala stopnjo anksioznosti. Vsak moški je dobro seznanjen s tem dejstvom, ki se odraža tudi v vicih, ki se šalijo na račun tega, da imajo moški dve glavi. In da manjša ne uboga večje, tako da ko si glava želi najboljšo možno predstavo, glavica štrajka, ko pa glava obupa, glavica kot nalašč nabrekne in se glavi v posmeh ponosno dvigne (smeh).
Kakšna naj bi torej bila zadovoljujoča spolnost starejših?
Iz doslej povedanega lahko izriševa predstave, ki bodo starejšim v pomoč, da bo spolnost predstavljala izvir žive vode, tako da obrneva negativne predstave na glavo. Npr. zadovoljujoča spolnost ni odvisna samo od trdote penisa, to je samo en dejavnik, ki je celo relativno nepomemben. S svojimi klienti se rad pošalim, da je najhuje, kar se moškemu lahko zgodi, kap, ki bi povzročila parezo rok oz. prstov in jezika (smeh). In v skladu s pravilom dveh glav bodo starejši prijetno presenečeni – manj kot se bodo ob uporabi rok, jezika in ohlapnega penisa (veliko užitkov je namreč možnih za oba z mehkim penisom) zanašali na penis, bolj jim bo prijateljsko služil. Le če se starejši čim dlje izogibajo uporabi viagre oz. jo uporabljajo čim bolj varčno, lahko odkrijejo številne posteljne radosti, ki niso osredotočene na erekcijo.
Starejši lahko tudi odkrijejo, v kolikor še niso v mlajših letih, kar že tisočletja oznanjajo tradicionalna vzhodnjaška izročila o spolnosti, kot je tantra, da je namreč erotično središče in svetišče ženska in ne moški. Zaradi razlik v anatomiji in fiziologiji so možnosti vzburjanja, raznih užitkov in različnih vrst orgazmov pri ženski veliko bolj raznolike kot pri moškem. Prav tako je erotično doživljanje ženske veliko bolj pestro od doživljanja moškega, zato je ženska, seveda v kolikor razvije svoj erotični potencial, seksualno sonce, katerega žarenje moški nikoli ne more doseči, kaj šele preseči. Ko moški doživi žensko erotično ekstazo, se lahko le skromno prikloni ženskemu potencialu in se v njenem soncu greje ter se pusti voditi njenim žarkom. Dobri ljubimci se naučijo surfati na valovih ženske sle in s hvaležnostjo opustijo poskuse, da bi bili sami središče zadovoljujoče in izpolnjujoče spolnosti.
O, zanimivo. Ali pa se vam ne zdi, da je taka predstava o ženski kot erotičnem soncu tudi lahko idealizirana?
Da, zato sem poudaril, da lahko ženska postane erotično sonce samo, v kolikor razvije svoj erotični potencial, kar je zahteven projekt. Uspeh pri uresničevanju tega projekta ni odvisen samo od erotičnega talenta ženske in od spontanosti, temveč ga je potrebno tudi vztrajno razvijati kot katerikoli drug talent. Vaja dela mojstra tudi na področju spolnosti in ljubezni. Ovire na poti uresničevanja erotičnega potenciala pa niso samo individualno psihološke, temveč so v veliko večji meri družbene in kulturne, kar sem omenil že prej. Ženske so bile stoletja družbeno deprivilegirane, zatirane in zlorabljene, kar je pustilo globoke zareze in rane tudi na področju spolnosti in intimnosti. Strahovi in tesnobe, ki hromijo ženske pri emancipaciji na tem področju, so izjemno velike, tako da je bila spolna revolucija pomemben korak na poti emancipacije, vendar samo korak.. Potrebnih jih je in bo še veliko. Naj podam samo dva primera. Prvi je staro pravilo vladanja, da v kolikor želiš obvladovati ljudi, je zelo učinkovito, če nadzoruješ njihovo spolno življenje. Tako je cerkev prišla do idealne formule, ko je izumila greh. Ker nihče na področju spolnosti ne more biti popolnoma čist in nedolžen, je vsak (potencialni) grešnik. Drugi primer je, da je bilo do kontracepcijske tablete glavno sporočilo vsake matere hčerki – pazi, da ne boš zanosila. Če je namreč ženska še v prvi polovici dvajsetega stoletja zanosila zunaj zakona, je bila izenačena s kurbo, njen otrok pa je bil brezpravni bastard. Spolnost je področje naših življenj, ki je najbolj izpostavljeno raznim omejitvam in prepovedim. Te pa generirajo strah in tesnobo, krivdo in sram ter celo paleto nelagodja, na katero sem opozoril že prej.
Je torej zaradi te široke palete nelagodja, ki je povezana s spolnostjo in ljubeznijo, nujno tudi pogovarjanje o teh dveh ključnih področjih naših življenj?
Da in zelo da. Brez razvijanja kvalitetnega diskurza na mikro, mezo in makro ravni se spolno in ljubezensko ne bomo uspeli razvijati in emancipirati. Vprašanje torej ni, ali se pogovarjati ali ne, temveč kako se pogovarjati na ravni dveh, pa naj bosta hetero, homoseksualno, transseksualno ali poliamorično orientirana, ali skupin (npr. samopomočnih ali terapevtskih skupin), na ravni ustanov, pa naj bodo to vzgojne in izobraževalne institucije (vrtci, šole, fakultete) ali zdravstvene in socialno varstvene institucije, ter na makro ravni, ki poteka preko množičnih občil in medmrežja. Od druge svetovne vojne do danes je v zahodni kulturi prišlo do velikih preobrazb na področju intimnosti, tako da se ne moremo več sklicevati na patriarhalne okvirje in vrednote. Vsak par (pri poliamoriji pa vsi vpleteni) se mora pogovarjati in dogovarjati, kako želita uresničiti svoje potrebe in želje povezane s spolnostjo in ljubeznijo. Pri tem morata računati, da bo ta pogovor velikokrat tudi neprijeten in zahteven. Da bosta vztrajala, pa je pomembno zavedanje, da se nihče spolno in ljubezensko ne more razvijati sam, temveč potrebuje drugega in druge, njihov sočutni odsev in pogovor. In prav to je prednost starejših, ki jo lahko s pridom izkoristijo. Ker jih je življenje obrusilo, so lahko sočutnejši do drugih ter v pogovorih o spolnosti in ljubezni bolj sproščeni in soustvarjalni. Zato se njihove misli in predstave lahko razpnejo dlje, širše in globlje kot pri mlajših. Prav starejši lahko s svojo modrostjo, do katere so prišli z raznimi poskusi in preko številnih zmot, pomembno prispevajo k bogatenju ljubezenskih in spolnih praks, k širjenju ljubezenskih horizontov, ki jih danes lahko le slutimo.
Če želite še naprej raziskovati področje spolnosti, vas vabimo k branju zapisa, ki ga je za strokovno publikacijo pripravil dr. Miran Možina. Članek najdete TUKAJ.
Mag. Miran Možina, dr. med., je ugledni psihiater in psihoterapevt, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja (SFU Ljubljana), supervizor in predavatelj, urednik številnih knjig in avtor preko sto znanstvenih in strokovnih člankov ter knjige Mozart človeške komunikacije.