Kako ste ga. Benedetti? Kako ste preživeli novo leto?
Dobro, hvala! Kako ste pa vi? Midva sva za Silvestra za dva dni ušla na Goričko, v mir, nekam blizu Dobrovnika. Z nama sva vzela našo muco KokAkolo, ki ni navdušena nad petardami in sva jo zato želela imeti blizu.
Ste že napisali letošnje novoletne zaobljube? (smeh)
Haha, ne, tega nikoli ne počnem.
Kaj sicer najraje delate prve dni po novem letu? Ali te, prve dni, ocenjujete kot pomembne za uspeh v prihajajočem letu?
Ne, za uspeh in zadovoljstvo so pomembni vsi dnevi v letu. Dobro je, da si zastavimo cilje, lahko tudi ob skoku v sveže leto, a dobro in pomembno je tudi, da jih potem uresničimo in da si (enakih) ne zastavljamo vsako leto znova in potem kmalu zamahnemo z roko: eh, bom naslednje leto.
Rada bi se usmerila na vašo ljubezen. Za mnoge je zares velik navdih ljubezen med vami in Borisom. Pravzaprav bi lahko rekli, da je vajino partnerstvo zgled, čudovit primer lepe ljubezenske zgodbe v zrelih letih. Kako je vajina ljubezen danes?
Odlično, hvala. Lepo živiva.
Ksenija Benedetti in Boris Cavazza (Foto: osebni arhiv)
Vem, da ste verjetno že mnogokrat odgovorila na to vprašanje, a želela bi, da z nami na kratko podelite vajino ljubezensko zgodbo? Kako so zagledali začetki vajinega odnosa? Ste se hitro odločili za skupno življenjsko pot, ali je trajalo...?
Najini poti sta se združili, ko je bilo veliko zrn peščene ure najinih življenj že v spodnjem delu. Kar pozno, a ne prepozno. Boris se je zame začel kot neko svetlo naključje. Že pred 30 leti, ko sem ga kot vodja kulturnih dejavnosti v Avditoriju Portorož po navodilu direktorice morala poklicati in vprašati, ali bi morda lahko prišel k nam na najlepši praznik, 8. februarja, odrecitirat Prešernovo Zdravljico. Ker si namreč mi to, in njega, res zelo želimo. Ko sem ga poklicala, mi je rekel: »Lahko, a ne bi recitiral Zdravljice, ampak Povodnega moža. Pa … jaz sem kar drag, veste.« Nisem imela pooblastil, da bi potrdila njegov nastop. »Pokličem nazaj,« sem rekla. Zdrvela sem k direktorici in ji povedala, koliko nas bo recitacija velikega Cavazze stala in kaj bo recitiral. »Takoj potrdi!« mi je zaukazala. In tako je Boris prišel v Avditorij. Kasneje mi je povedal, da postavi višjo ceno, zato da mu ni treba nastopiti. No, prvi vtis je bil mogočen. Ne toliko ob stisku roke, pač pa nekaj trenutkov zatem, ob pogledu na oder, kjer je Povodni mož z Borisovim unikatnim strastnim in slastnim glasom, ki se mu ne moreš upreti, in dovršeno interpretacijo za hip ustavil čas in tudi moj dah.
Bil je stik, nato je bilo še več drobnih stikov, kakšen vse najboljše za rojstni dan, kakšen vesel božič in srečno novo leto, kakšen, kako se imaš, sem in tja. Hodila sva vsak po svoji poti. Potem je prišel trenutek, ko sva se našla, vsak s svojim nahrbtnikom doživetega in preživetega, jaz ločena, on samski, nekega februarskega večera. Termin za skupno večerjo sva iskala dolgo. Oba polna obveznosti. A bila sem vztrajna. Dobila sva se ob osmih, prepričana, da bo to prijetna večerja dveh prijateljev. A ta večerja je trajala sedem ur … Pravzaprav traja še zdaj. Borisa in najine vezi ne morem primerjati z nikomer drugim. Verjetno sem z njim od vseh svojih sopotnikov res najbolj skladna. Najbolj v sozvočju. Najbolj jaz. In ja, verjetno je bilo treba za tako skladje in tako ljubezen dozoreti. Nisem prepričana, da bi se z Borisom zataknila, ko sva bila mlajša. Drugačna sva bila, oba. Mlajši Boris mi ni bil tako blizu.
Kaj vaju najbolj tesno povezuje skupaj?
Podobni pogledi na življenje, svet, človeštvo, umetnost. Humor. Sprejemanje odgovornosti. Podpora. Sožitje.
Ksenija in Boris v objemu ljubezni (Foto: osebni arhiv)
Kako ohranjata živost, iskro vajinega odnosa?
Nimam recepta. To se kar samo zgodi. Iskrive drobtine vsakega dne se zgodijo spontano. Pa nikoli ne komplicirava ali se prepirava zaradi neumnosti. Pravzaprav se nikoli ne prepirava.
Spoznala sta se v zrelih letih. Koliko časa ste bili samski, preden ste spoznali Borisa?
Po ločitvi sem bila najprej v zvezi z nekom, ki je bil moja ljubezen že 25 let nazaj, a sva se takrat razšla. Razšla sva se ponovno, tudi po petindvajsetih letih, haha. Nato se je zgodil Boris.
Ste se kdaj po ločitvi spraševali, če vam je nova ljubezen ponovno usojena ali ne? Ste imeli kakšne dvome, strahove – se spraševali ali vam prihaja ljubezen zopet naproti ali ne?
Nobenih strahov. Nobenih dvomov. O tem nisem razmišljala. Sem pa svoji sreči tudi pomagala. Borisa sem povabila na večerjo. Včasih ni dobro samo čakati, da vam sreča pade na glavo. Kaj pa, če ne pade? Treba je tudi sam storiti kaj zanjo.
Ste pustili odprte možnosti tudi za samsko življenje ali to niti slučajno ni bilo v igri?
Od svojega 18 leta dalje nikoli nisem bila dolgo samska. Ampak ob ločitvi o tem nisem razmišljala. Lahko bi bila tudi samska, brez težav. S tem ni prav nič narobe. Življenje je lahko lepo v dvojini, množini ali ednini. Odvisno, kaj želiš in kako si ga narediš. Pa ščepec sreče ne škodi.
Letos ste izdali prav posebno avtobiografijo Hiša sozvočja. Kako se je rodila ideja za knjigo? Kakšno sporočilo prinaša?
Ideja je pljusknila iz vesolja moje glave nekega povprečnega, svetlega večera, tik pred spanjem. V takih napol budnih stanjih najbolj ustvarjalno in jasno vidim. Naslednje jutro sem prižgala svinčnik in začela vijugasta potovanja od sopotnika do sopotnika, od sopotnice do sopotnice, od vprašanja do vprašanja, od odgovora do odgovora. Sporočilo se skriva že v naslovu. Želela bi si, da bi vsi živeli malce bolj v sožitju, ne glede na naše različnosti.
Foto: Miran Juršič
Morda še zadnje vaše misli, modrosti, o življenju, ljubezni v zrelih letih.. nekaj kar želite predati bralcem MojaLeta?
Vzemi si čas zase. Nihče si ga ne bo namesto tebe. V življenju nimamo neskončno možnosti doživljanja cvetenja češenj, preživljanja praznikov z najbližjimi, občudovanja sončnih vzhodov, vzpenjanja na hribe in gore ... Najboljše stvari v življenju niso stvari. V Sorrentinovem filmu La grande bellezza glavni lik pove nekako takole: »Dovolj sem star, da mi ni treba zapravljati časa za stvari, ki jih ne maram več početi, in za ljudi, s katerimi se ne maram družiti.« Tega se skušam držati. Škoda je le, da se (pre)hitro postaramo in (pre)počasi postajamo modri. Zavedanje, da naša življenja niso večna, so naravno gnojilo in gorivo za iskanje pravih poti.