KOLUMNA: Cariniki in strah

Moj čas > Navdihujoče zgodbe | piše: Vilma Dobrin | 18.12.2019
Danes sem po spletu okoliščin šla "čez mejo", ki to ni več. To je super, da je ni. So bili pa časi, katerih se mnogi spominjajo z besedami "kako nam je bilo lepo" ...
Nekoč je bilo drugače ... (foto: pexels.com)
Nekoč je bilo drugače ... (foto: pexels.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Ne vem, a sem res tako drugačna, a jaz takih spominov nimam. Na Fernetičih me še vedno stisne pri srcu. Tistih časov, ko so nas pregledovali, kot da smo najhujši zločinci, se ne spominjam z dobrim občutkom.

Spomnim se, da mi je po vseh opravljenih carinskih dolžnostih, Italija bila vedno prijetna. Iz trgovinic je vel en prav poseben vonj. Kavbojke, kava, igrače, bonboniere ... pa na kupe pomaranč in banan.

A si zdaj lahko predstavljate, da smo morali iti po banano čez mejo. Da o vsem drugem sploh ne pišem. Kljub strahu sem rada nakupovala v teh trgovinah. Saj pri nas tako ničesar nismo dobili.

In končno se mi je uresničila želja, da imam vse, kar potrebujem doma, v Sloveniji.

In zakaj sem šla danes tja?
Imela sem uro časa in sem se odločila, da ne čakam moža v Sežani, ampak da se sprehodim po ulicah Opčin.

Pa Gigija sem obiskala.
Poznam nekaj ljudi, ki se še sedaj pohvalijo, da so v tistih letih nakupovali pri Gigiju. Kot neki statusni simbol. Kot da je to nekaj več. Ja, privoščili so si lahko gajbo pomaranč, gajbo radiča...
Meni je bilo že takrat to neumno. Kupiti več in veliko preveč, da gnije doma.
Naj bo tako. Iz naših krajev eni še vedno tam nakupujejo.
Jaz sem kar vesela, da so danes ulice prazne, trgovin ni, piha pa še vedno kraška burja.

Včasih smo res veliko nakupovali na Fernetičih, v Repentaboru in na Opčinah. Sploh tisti šotor takoj za mejo, ki še vedno privabi nekaj ljudi, je bil zelo zanimiv.

V glavnem, vesela sem, da so prišli časi, ko imamo vse v Sloveniji.
Mnogi objokujejo prejšnji sistem. Jaz ga ne.
Vedno se spomnim mojih misli ob prečkanju meje: "Kaj za enga vraga sem jaz komu kaj naredila, da me tu tako pregledujejo in potem omejujejo, kaj si kupim za svoj denar."

Opomba: Mnenje avtorja kolumne ni nujno tudi mnenje uredništva!

Podarjamo knjigo založbe Chiara!

Pošljite nam kolumno, zapis o vašem razmišljanju, dogodku, potovanju, druženju ... Če bo vaša kolumna objavljena v sredini kolumni, boste prejeli knjigo založbe Chiara.

Kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si.

Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Poslušati svoj notranji glas

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Ah kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

75-letni slovenski dedek je Instagram zvezda

Najbrž ste tudi vi že slišali za slavnega slovenskega d...

Kratke misli: Veliko predsodkov o raku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Irena Dolinšek - IR1

Irena Dolinšek - IR1
upokojena organizatorka dogodkov


"Ljudje se moramo čim prej otresti strahu pred staranjem in delom življenja v penziji! Pomembno je, da sprejemamo vse stopnje razvoja v svojem življenju in izkoristimo njihove prednosti, saj je teh v vsakem obdobju življenja veliko, če jih le vidiš."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.