Ne vem, a sem res tako drugačna, a jaz takih spominov nimam. Na Fernetičih me še vedno stisne pri srcu. Tistih časov, ko so nas pregledovali, kot da smo najhujši zločinci, se ne spominjam z dobrim občutkom.
Spomnim se, da mi je po vseh opravljenih carinskih dolžnostih, Italija bila vedno prijetna. Iz trgovinic je vel en prav poseben vonj. Kavbojke, kava, igrače, bonboniere ... pa na kupe pomaranč in banan.
A si zdaj lahko predstavljate, da smo morali iti po banano čez mejo. Da o vsem drugem sploh ne pišem. Kljub strahu sem rada nakupovala v teh trgovinah. Saj pri nas tako ničesar nismo dobili.
In končno se mi je uresničila želja, da imam vse, kar potrebujem doma, v Sloveniji.
In zakaj sem šla danes tja?
Imela sem uro časa in sem se odločila, da ne čakam moža v Sežani, ampak da se sprehodim po ulicah Opčin.
Pa Gigija sem obiskala.
Poznam nekaj ljudi, ki se še sedaj pohvalijo, da so v tistih letih nakupovali pri Gigiju. Kot neki statusni simbol. Kot da je to nekaj več. Ja, privoščili so si lahko gajbo pomaranč, gajbo radiča...
Meni je bilo že takrat to neumno. Kupiti več in veliko preveč, da gnije doma.
Naj bo tako. Iz naših krajev eni še vedno tam nakupujejo.
Jaz sem kar vesela, da so danes ulice prazne, trgovin ni, piha pa še vedno kraška burja.
Včasih smo res veliko nakupovali na Fernetičih, v Repentaboru in na Opčinah. Sploh tisti šotor takoj za mejo, ki še vedno privabi nekaj ljudi, je bil zelo zanimiv.
V glavnem, vesela sem, da so prišli časi, ko imamo vse v Sloveniji.
Mnogi objokujejo prejšnji sistem. Jaz ga ne.
Vedno se spomnim mojih misli ob prečkanju meje: "Kaj za enga vraga sem jaz komu kaj naredila, da me tu tako pregledujejo in potem omejujejo, kaj si kupim za svoj denar."
Opomba: Mnenje avtorja kolumne ni nujno tudi mnenje uredništva!
Podarjamo knjigo založbe Chiara!
Pošljite nam kolumno, zapis o vašem razmišljanju, dogodku, potovanju, druženju ... Če bo vaša kolumna objavljena v sredini kolumni, boste prejeli knjigo založbe Chiara.
Kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si.