KOLUMNA: Je res treba, da smo lačni?

Zgodbe raznih gospa in gospodov, ki se stereotipno ponavljajo na naslovnicah tabloidov z vedno istim refrenom, smo lačni, jim mesečno ostane za hrano več kot 50 evrov, me dvignejo pokonci. Halo, za ta denar lahko iz diskontov peljemo za dva voza hrane, ki je ne moremo pojesti v enem mesecu, s pogojem, da kupujemo samo akcije in izdelke prve cene.
Je res treba, da smo lačni? (foto: pexels.com)
Je res treba, da smo lačni? (foto: pexels.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Osnovna hrana, to je moka, olje, pašta, konzervirana zelenjava in mesni golaži, vse to za en evro in manj v diskontih! Že kilo pašte, deci olja in kilo moke, iz katere se speče hruh, z nekaj narabutanega sadja da človeku minimum kalorij, s katerim se preživi teden za tri evre.

S petdesetimi evri in več pa je lahko vsaj enkrat na teden na mizi tudi kakšen goveji, svinjski in najcenejši piščančji, kilo piščanca za manj kot tri evre, in tako naprej.

Ni problem, da so ljudje lačni, gre za življenjski slog, ko gre gospa poslat tisti evro, ki ga še ima, za malega Krisa za katerega se je zbralo več dobrodelnega denarja, kot ima srednje veliko slovensko podjetje letnega prometa.

Mar bi kupila za ta evro kilo pašte v diskontu, pa bi ji ostalo še za eno pašteto, kakšen pomidor bi dobila od sosedov, pa bi bila hitro z nekaj olja, ki ga še ima, pašta a la šimia.

Dobrota je sirota, dokler nisi sit, ne dajaj za dobrodejnost nič, pa tudi ko si, premisli komu! Če že, raje Karitasu kot za plače humanitarcev na rdečem križu, ki niso majhne, napram minimalnim na Karitasu.

In kdor je v stiski, ima ta zgodovino, nepremišljene odločitve, življenjski slog in življenje preko možnosti.

In ta gospa ima penzijo skoraj 500 evrov, da gre skoraj vse za položnice, upam da je slišala za občinsko blagajno, kjer ni provizij, se je odpovedala pametnemu telefonu in komunikacijskem trojčku? Če je to naredila, potem ostane za hrano vsaj stotak, če ne več!

Će se pa še loti urbanega in navadnega vrtnarjenja, potem bo ona tista, ki bo sosede zalagala s viški zelenjave, pa je mogoče slišala za pomoč na kmetih, kjer se trdo dela, tudi dobro je?

Zato ljudje, predno greste k humanitarcem po paket hrane, premislite, je ogromno drugih možnosti, je pa zato treba vstati s kavča in se malo potruditi. In nikjer ne piše, da moramo plačat vse položnice, ki jih poštar prinese, tiste obvezne da, ostale ne!

Opomba: Mnenje avtorja kolumne ni nujno tudi mnenje uredništva!

Podarjamo knjigo založbe Chiara!

Pošljite nam kolumno, zapis o vašem razmišljanju, dogodku, potovanju, druženju ... Če bo vaša kolumna objavljena v sredini kolumni, boste prejeli knjigo založbe Chiara.

Kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si.

Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Ko zmanjka drobiža

Pripetilo se mi je, da sem imel ravno toliko drobiža, k...

Razmišljanja: Zadovoljstvo je temeljnega pomena

Prav zadovoljstvo je temeljnega pomena za naše doživlja...

KOLUMNA: O mucah in mačkonih

Ko je govora o teh zadevah, zaživijo mladostni spomini,...

Razmišljanja: Samo, da bo zdravje

Vedno znova slišim koga reči: «Samo da bo zdravje, pa b...

KOLUMNA: Tisto nekaj za zdravje

V tem stoletju, lahko rečem tudi tisočletju, je zelo mo...

Resnična izkušnja: Hvala za prijaznost tudi zdaj, ko sem odveč!

Ganljiv zapis o tem, kako je uslužbenka ravnala s stare...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.