Prav odgovor nanj bo namreč močno vplival na to, ali bomo v tej situaciji upoštevali načela, ki bodo pripomogla k ohranjanju odnosa tudi v trenutkih, ko ni vse rožnato.
1.Vživljanje v partnerja in upoštevanje njegovih interesov
Za uspešno rešitev nesporazumov je pomembno, da sogovornika razumemo oz. skušamo spoznati tudi njegov zorni kot. To seveda mnogo lažje storimo, če partnerja poslušamo, se zanimamo za njegovo dojemanje celotne situacije in tudi rešitve, ki jih za nastalo situacijo ponudi. Bolj ko bomo razumeli njegovo razmišljanje, lažje se bomo vživeli vanj.
2.Ohranjanje skrbi za dobrobit drugega
Premalo se zavedamo, da je skrb za dobrobit partnerja pravzaprav tudi skrb za lastno dobrobit. Hočemo ali nočemo, partnerjevo zadovoljstvo ali nezadovoljstvo vpliva tudi na nas in na to, kako se ob njem počutimo.
3.Iskanje skupnih točk
Ne glede na to, kako nasprotujoča so si naša mnenja, vedno lahko najdemo tudi skupne točke. O katerih stvareh, povezanih s konfliktom, se s partnerjem strinjava? Kaj je tisto, kar je najin skupni višji cilj? Pogosto si tu lahko priznamo, da je višji cilj obeh ostati skupaj in se imeti dobro drug ob drugem. Kaj je tisto, kar je v dani situaciji partnerjev višji cilj, kaj je tisto, kar verjame, da bo dobil s tem, ko vztraja pri svojem mnenju, in kaj je naš višji cilj, kaj je tisto, kar mi verjamemo, da bomo pridobili s tem, ko vztrajamo pri svojem? Partner npr. vztraja, da kupimo nov avto, medtem ko jaz mislim, da je to potrata denarja, in želim, da kupimo rabljenega. Kako to, da partner vztraja pri novem avtomobilu? Kaj verjame, da bo z novim avtom pridobil? Več varnosti, zanesljivejši avto, več jamstva, da je vozilo res kakovostno? In kaj verjamem jaz, da bom pridobila z rabljenim avtom? Ravno tako kakovosten in varen izdelek, morda tudi prihranek financ, ki jih bomo lahko namenili čemu drugemu? Ko vemo, kaj je tisto, zaradi česar si nekaj sploh želimo, in najdemo skupno točno oz. cilj, bomo mnogo lažje iskali rešitve, ki bodo sprejemljive za oba.
4.Upoštevanje različnosti
Večina ljudi besedi različnost pripisuje negativen pomen, posledično pa v konfliktnih situacijah krivdo za nastali konflikt pripiše prav različnosti oz. partnerju, ki je drugačen kot mi. Ko partnerja in njegovo drugačnost razumemo kot krivca za nastalo situacijo in razmišljamo »če bi le on bil drugačen (oz. takšen, kot si želim jaz)« se bolj kot na iskanje ustrezne rešitve osredotočamo na dokazovanje tega, kdo ima prav in kdo ne. Logično je, da partner o nekaterih stvareh ne razmišlja enako kot mi, ima namreč svoje izkušnje, ki so drugačne od naših, njegova prepričanja in pričakovanja so verjetno drugačna od naših, njegov način delovanja prav tako. Nerealno je pričakovati, da različnosti med partnerjema ne obstajajo. Pomembno je, da se jih zavedamo in se o njih tudi pogovarjamo.
5.Iskanje alternativnih rešitev
V konfliktnih situacijah se pogosto namesto v iskanje rešitev osredotočamo v iskanje podobnih preteklih situacij, ki jih v trenutkih največje jeze partnerju brez kančka slabe vesti očitamo. Da s tem ne pripomoremo ravno k rešitvi problema, verjetno ni treba poudarjati. Če želimo najti ustrezno rešitev, takšno, ki bo sprejemljiva za oba, se moramo k temu tudi zavezati. Pomagamo si lahko tudi tako, da vsak od partnerjev napiše nekaj sprejemljivih rešitev, ki jih nato skupaj pregledava.
6.Premor
Kadar presodimo, da reševanje konflikta pravzaprav ne vodi v rešitev, temveč zaostruje položaj, se je smiselno umakniti in reševanje nadaljevati, ko se strasti nekoliko umirijo. To je lahko čez deset minut, eno uro ali en dan, pomembno pa je, da se k pogovoru o konfliktu vračamo, vse dokler ne najdemo rešitve, ki bo sprejemljiva za oba.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.