Predstavljajte si, da ste lačni in odprete eno izmed kuharskih knjig, ki jih imate doma. Listate in prebirate recepte, ob pogledu na slastne jedi se vam cedijo sline. Vi pa ste še vedno lačni. Še naprej listate in prebirate, lakota pa postaja vse hujša. Zato vzamete še drugu kuharsko knjigo in tudi v njej poiščete nekaj receptov, a lakote še vedno niste pregnali. Prižgete še televizor, poiščete kanal s kuharskimi oddajami in gledate oddajo za oddajo, v želji, da bi potešili svojo lakoto, ki pa še vedno ostaja.
Tako nekako pogosto zgleda branje knjig in člankov za osebnostno rast. Beremo, a prebranega ne prenesemo v prakso. Takšne ali drugačne vaje, ki jih najdemo v knjigah za samopomoč, pogosto kar preskočimo ali pa le preletimo, redko jih tudi izvedemo. Če pa se izvajanja dejansko lotimo, jih pogosto naredimo le enkrat ali dvakrat in potem nikoli več.
Enako nekoristno kot je branje receptov, kadar smo lačni, je nekoristno tudi branje knjig, kadar želimo osebnostno rasti. Prebrano je tako v prvem kot v drugem primeru potrebno dati v prakso, če želimo, da bomo dosegli želeni rezultat. In tako kot ne zadostuje en obrok, da bi lahko živeli celo življenje, ne zadostuje niti ena ponovitev določene vaje ali tehnike, da bi dosegli korenite in želene spremembe.
Uvajanje sprememb v svoje življenje je tek na dolge proge. Tu ni bližnjic. Tako kot kondicije ne moremo pridobiti s tem, da bi o njej le brali, temveč se moramo njenega pridobivanja lotiti aktivno, tudi osebnostna rast ni nekaj, kar bi lahko pridobili zgolj z branjem. Pogosto pa verjamemo prav to – če bom prebrala dovolj knjig in člankov, poslušala dovolj predavanj in webinarjev, bom osebnostno rasla in se razvijala. Tako včasih brezglavo posegamo po vsem, kar nam je na voljo (in tega je danes res ogromno), pa vendar to počnemo malo s figo v žepu, saj se pogosto nismo pripravljeni aktivno lotiti sprememb. In dokler je tako, nam tudi branje takšnih ali drugačnih knjig in člankov ne bo veliko pomagalo. Morda si bomo s tem celo naredili nekaj škode, ko bomo razočarani ugotovili, da nekatere tehnike in vaje ne delujejo, ne da bi jih v resnici sploh konkretno preizkusili.
Spomnim se obdobja iz svojega življenja, ko sem si obupno želela spremembe. Požirala sem knjigo za knjigo, na prste ene roke pa lahko preštejem tiste, v katerih sem zapisane vaje in tehnike dejansko tudi enkrat ali dvakrat izvedla. Ko sem bila resnično pripravljena na spremembo, mi je v roke prišla prava knjiga; knjiga, ki je vključevala tudi kar nekaj tehnik, ki sem jih enkrat za spremembo celo začela izvajati. In tokrat ne le enkrat ali dvakrat, temveč redno, vse do danes.
Z rednim izvajanjem so prišle tudi spremembe in dodaten zagon, da nadaljujem. Dobila pa sem tudi odgovor na vprašanje, ki sem si ga včasih po neuspešno vpeljani spremembi, kljub še eni prebrani knjigi, zastavljala tudi sama: Zakaj za hudiča pri drugih to deluje, pri meni pa ne? Odgovor se skriva v tem, da si pravzaprav niti nisem dala možnosti, da bi delovalo, saj sem ostajala le pri teoriji, medtem, ko se mi s prakso ni ljubilo ukvarjati. A žal eno brez drugega ne gre.
Danes imam na branje knjig za osebnostno rast nekoliko drugačen pogled (zaradi česar se moja skladovnica neprebranih knjig veča in veča). Držim se namreč načela, da je knjigo bolje izkusiti, kot le prebrati. Izkusiti predvsem v smislu, da vse, kar v njej prepoznam uporabnega in smiselnega, poskušam vpeljati v svoje življenje, zaradi česar je moje branje res počasnejše, a zato toliko bolj učinkovito. Kadar pa si resnično želim le branja brez razmišljanja, pa rajši kot po knjigi za osebnostno rast, posežem po dobrem romanu.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.