Ko izgubiš službo in ostaneš brez vsega ...

Nataša je bila ena v množici tistih, ki so lansko leto izgubili službo. Delala je v podjetju, o katerem se ni toliko govorilo, vsi pa so vedeli, da imajo vodilni nemalo masla na glavi, kradlo se je celo pisarniško opremo in računalnike in se jih vozilo na varno, barabam pa ni nihče stopil na prste. Menda zato ne, ker so bili nekateri od gospodov s tistimi, ki bi morali ukrepati - v žlahti.
Pomanjkanje denarja vodi v prepire. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Pomanjkanje denarja vodi v prepire. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
''Iz meseca v mesec smo imeli nižjo plačo. Nehali so nam izplačevati regres za malico, ukinili so potne stroške. Sprva smo v kuverti še dobivali obrazložitve, čemu, kasneje tudi tega ni bilo več. Na sindikalista, ki je zimski dopust preživel z direktorjem v smučarskem središču nekje v tujini, itak nihče ni računal, da bi nam priskrbel kakšno pomoč,'' z grenkobo v glasu razlaga.

Njena družina se je komaj prebijala iz meseca v mesec. Doma so imeli manjšo kmetijo, mož ni bil zaposlen, službo je pustil že pred leti, ko se je njegov oče v gozdu, pri sečnji ponesrečil, ter bil za dolgo časa privezan na invalidski voziček. Le mamo, ki je imela težko obliko demence, so dali v dom, ker je bilo nemogoče skrbeti še zanjo. Na papirju so bili- prav zaradi gozda- skoraj bogataši, v resnici pa se je Nataša vsak mesec sproti jokala, ko je za taščo plačevala oskrbnino, ki je bila precej višja od njene plače.

''Za povrh je bil sin alergičen še na mleko. Predstavljate si, da imate v hlevu tri krave molznice, pa z domačim pridelkom ne morete nahraniti niti otrok. V službo sem se vozila s starim avtom, vsako jutro, zlasti pozimi, ko sem zavrtela ključ v ključavnici, me je stiskalo pri srcu, bo šlo ali ne bo šlo. Ne bom govorila o dotrajani kuhinjski opremi, o pečici v štedilniku, kjer so bile zaradi starosti varovalne stene prežrte od dotrajanosti. Če bi me vprašali, kdaj sem si nazadnje kupila kaj zase, ne bi vedela odgovoriti. Pa- lepo prosim- nismo bili reveži. Vsaj uradno ne. Vsak mesec sem prinašala domov zaslužek, od katere pa je moralo živeti 5 ljudi.''

Potem je prišel dan, ko je počilo. Ko se je njeno življenje sesulo v prah in je mislila, da se ji bo zmešalo od hudega.

Žal ta mesec ne bo plač, so jim sporočili vodilni, a šele potem, ko so z nakazili zamujali več kot teden dni. Nataša je pogledal vstran, ko se je peljala mimo trgovine. Doma se je zavlekla v kamro, kjer je pred odhodom v dom spala tašča in se zjokala. Sploh je bila zadnje čase nenehno na robu joka, bremena, ki so se ji zgrnila na ramena, so bila zanjo pretežka. Mož jo je tolažil, da bodo že kako, a tudi on ni vedel, kaj bi moral storiti, da bi jim šlo bolje. Le otroka sta iz šole iz dneva v dan prinašala nove zahteve po tem in onem. Kot da bi šola živela na Srečnem planetu, kjer imajo starši zadosti denarja za vse njihove želje in potrebe.

''Ker nisem dobila plače, sva položnico za taščo plačala z denarjem, ki je bil običajno namenjen plačevanju moževih prispevkov. Gozd so nam različne ujme dodobra zdesetkale, vseeno sva se odločila, da bova žrtvovala nekaj dreves. Za prvo silo. Oba sva se zavedala, da otroka ne smeta občutiti najine stiske. Ljudje so hudobni, lahko bi se pričeli norčevati iz nas, mladež bi na ušesa ujel njihove besede, korak do zafrkavanja je potem zelo kratek. Možev oče ni hotel slišati, da bi kaj pomagal. Vedela sva, da ima prihranjenega nekaj denarja, a ga je trmasto skrival pred drugimi. Sodil je še v tisto generacijo, ki je bila prepričana, da morajo imeti nekaj za ''hude čase'' in za ''pogreb''. Bilo je ravno spomladi, ker so dobavitelji zamujali, nismo imeli dela, zato sem ostala doma, na prisilnem dopustu. Želela sem ga izkoristiti, možu sem omenila, da bi lahko zoral še eno njivo, kjer bi posadila malo več krompirja, zelenjave, tudi zelišč. Pa nekako ni bil zato, ker je bil, po svoje, tudi on precej starokopiten. Vseeno mi je uspelo, da sem malo razširila vrt, nisem takšne sorte, da bi lahko sedela križem rok. Delo mi je koristilo, vsaj nisem imela časa, da bi razmišljala o neumnostih, '' nadaljuje.
Z vsakim novim stavkom razkrije nešteto podrobnosti, ki so ali v dobrem ali v slabem vplivale na njen vsakdan.

''Dokler se nisem poročila, mi ni ničesar manjkalo. Žal sem v srednji šoli malo preveč zabušavala, nisem dokončala četrtega letnika, enostavno se mi ni dalo učiti, šla sem delat, kar je moje starše spravilo totalno ob živce. Na smrt smo se skregali, odselila sem se k fantu, zanosila, poročila, šla delat…pa saj mi nikoli ni bilo žal. Nisem bila ustvarjena za pisarniško delo, bolje sem se počutila tam, kjer sem delala z rokami. Le pri plači se je poznalo, to pa. ''

Še dobro, da sta se vsaj z možem- prej in tudi v mesecih največje stiske- dobro razumela. Res da je bil precej starokopiten, bolj počasen pri odločitvah, malo se je bal tudi avtoritativnega očeta, a do nje je bil zelo dober. Če je le mogel, jo je objel in pocrkljal, da le ni nihče videl!

''Včasih je prihajalo do prav zabavnih situacij, zlasti pri kosilu. V zamrzovalni skrinji smo imeli še nekaj mesa in če bi bilo po moževo, bi ga kar šparali. Pri hiši je bila navada, da moški dobijo največje kose, malo manjše ženske, otrokom pa smo zrezek zmeraj razrezali na več delov. Hrano metati stran je pač veljalo za greh. Ko nam je začelo iti za nohte, je tudi mož delil svoj kos z menoj, ob čemer je bil tast zmeraj zelo osupel. Že pri mizi je godrnjal in sitnaril, ko sta bila z možem sama, mu jih je še dodatno napovedal. A pri takšnih stvareh je bil neomajen in se mu je znal postaviti po robu, kar sem zelo cenila,''poskuša Nataša predstaviti še nekaj utrinkov iz povsem vsakdanjega življenja.

Nataša se je bala edinole noči. Ni mogla spati, kajti nenehno je imela pred očmi različne scenarije, kaj bo, če se bo zgodilo to, pa če se bo zgodilo ono. Nikoli ni bila kaj prida verna, bolj iz navade, kot kako drugače, takrat, ko so se ji pričele dogajati hude reči, je ponoči pogosto molila. Ni si želela drugega, kot da bi imela službo, da bi lahko plačevala položnice in da bi bili zdravi. Nobenih visokoletečih želja ni imela, niti kakšne take ne, da bi si lahko kupila nov avto.

''Ko smo se vrnili s prisilnega dopusta, so nam povedali, da bomo dobili plačo v dveh delih. Ob pogledu na prvo nakazilo, sem se zjokala. Komaj kaj več kot dvesto evrov. To je bilo manj kot nič, niti za plačilo osnovnih položnic ne! Šla sem v pisarno, ker sem se želela prepričati, da se niso, morda, zmotili. Pa me gospa, ki je tam sedela, že po prvih besedah prekine in reče, naj se ne trudim. Zneske, ki smo jih dobili, je določil direktor in nihče ni imel pravice, da bi se pritožil. Potem pa je molče porinila predme svojo plačilno listo in se mi molče, a zelo zgovorno zazrla v oči. Tudi ona je dobila enako. Prikimala sem in se vrnila nazaj v proizvodnjo. Vsi so me nestrpno čakali, ker so upali, da jim bom prinesla kakšno veselo novico. Žal jim nisem mogla ustreči. Poklapano smo se vrnili k delu, nekateri so na glas kovali načrte o tem, da bodo poklicali novinarje, pisali v časopise, a smo vedeli, da nihče med nami nima poguma za kaj takšnega. Bili smo navajeni delati, drugega pa ne.''
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Razmišljanja: Brez upanja ne moremo živeti

Upanje je ena temeljnih potreb, da človek lahko preživi...

KOLUMNA: Križanke

Križanke so prijetna miselna telovadba, posebno za varo...

Dnevnik neke druge Ane

Tisti ponedeljek popoldne, ko sem prišla v Dom na obisk...

Razmišljanja: Kakšno medicino si želim?

Če pomislim, kako sem videla in razumela medicino takra...

KOLUMNA: Končno dež

Dobra novica za izsušeno zemljo, še boljša pa za nas vr...

V njihovih čevljih

Nekega dne bomo v njihovih čevljih.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.