Tako mimogrede sem ujela misel nekoga, ki je predaval o življenju in o skrbi za hudo bolne. Nisem poslušala vsega, mislim pa, da je o tej skrbi spregovoril lepo in spoštljivo. Navrgel pa je tudi to misel, da dolgo življenje lahko vodi v veliko trpljenje. Zanimivo, mi vsi bi radi dolgo, čim dlje živeli, pa se največkrat šele potem, ko res že dolgo živimo, zavedamo, da vsako leto prinaša neko novo obremenitev, ki je lahko prav težka, Vedno mi je težko, ko slišim, kako predvsem svojci, sem in tja tudi bolniki sami, želijo narediti vse, da bi temu človeku vsaj še malo podaljšali življenje in ga skušajo spraviti v bolnico, Včasih je situacija takšna, da je to res potrebno, največkrat pa bi za bolnika naredili največ, če bi bili ob njem doma in ustvarili vzdušje miru, če bi ob njem molili in se zahvaljevali za njegovo življenje. To bi bilo možno samo, če bi mi vsi dojeli, da smrt ne pomeni neke groze, ampak je največji trenutek v našem življenju, ki zasluži vse naše spoštovanje. Kljub vsej znanosti bo ta trenutek ostal velika skrivnost.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.