Postati starš, ne pomeni prelagati odgovornosti, temveč se soočiti z dejstvom tisti trenutek, ko je to potrebno. Misliti in delati dobro ter hkrati vzgajati, je eno največjih življenjskih izkušenj, ki jih ne smemo zapraviti, saj je čas preživet s svojim otrokom temelj za njegov zdrav osebnostni razvoj.
Če pa želimo, da se naš otrok razvije v odgovornega in skrbnega človeka, so za to potrebni pozitivni vzgojni pristopi. Tudi kot učiteljica, sem se skozi 25-letno izkušnjo naučila, kakšno vlogo imajo le ti v vzgoji otrok.
Kateri pa so pozitivni vzgojni pristopi?
Odkrita, jasna in resnicoljubna komunikacija.
Spominjam se, kako se je nekega sobotnega večera moja Anja vsa objokana vrnila domov. Takrat je bila še osnovnošolka in žalost, ki je risala njen obraz, je v strah spravljala tudi mene. V tistem trenutku sem najprej pomislila na najhuje, a mi je Anja v odkritem pogovoru zaupala, da je bila z družbo prijateljev, kjer so fantje naredili škodo na novejšem bloku. Bilo jo je strah in hkrati sram, da je večer preživela v takšni družbi, zaradi česar pa je meni takrat pravzaprav odleglo. Spoznala sem, da sva z Anjo zgradili odkrit odnos, to pa je možno le z jasno in resnicoljubno komunikacijo že v zgodnjih otroških letih. Le ta je namreč osnova in bistvo za zmanjšanje tveganja katerihkoli odklonilnih vedenj (alkohol, prestopništvo, igre na srečo, računalniške igre, uporaba sintetičnih drog itd).
Bodite dober vzgled, saj so otroci ogledalo svojih staršev.
Skozi vsa leta poučevanja na osnovni šoli, sem se soočala z različnimi vzorci vedenja. Pritrdim lahko, da so otroci ogledalo svojih staršev, kar je seveda čisto razumljivo, saj se učijo od tistih, s katerimi živijo. Otrok že v zgodnjem otroštvu zazna manipulacijo in tudi sam zelo zgodaj razvija podobne manipulativne vzorce vedenja. Velikokrat se zaradi starševskega pasivnega vedenja in manipulacije zgodi, da otrok prikriva dejstva, išče izgovore za svoja slaba dejanja (npr.; učiteljica je kriva za slabo oceno) in zavaja z lažmi. Velikokrat se zazna tudi otrokova dvoličnost ali hipokrizija, ki je eno najslabših čustev.
Ne prepuščajte odločitve otroku, za katere ste odgovorni kot starš.
Ko je bilo rolanje tako popularno, je na njih stala tudi Anja. Čeprav takrat nismo imeli veliko denarja, sem ji vseeno kupila opremo, katera je sodila k temu športu. Dnevno sem jo opozarjala, da mora uporabljati ščitnike, saj je to preventiva pred hujšimi poškodbami. Pogosto me je prepričevala, da ščitnikov ne bo uporabljala, saj 'zna rolati', hkrati pa je obljubljala, da bo rolala samo pred blokom, kjer se ji ne more nič zgoditi.
Seveda se je nekega dne zgodilo prav tisto, česar sem si najmanj želela. Zlom zapestja ter mesec in pol mavca na roki, je dal misliti tako Anji, kot tudi meni. Takrat sem si zadala, da odločitve, za katere sem odgovorna sama, ne prepuščam nikoli več otroku in hkrati sprejela dejstvo, da so zelo pomembna jasna pravila, katerih se je potrebno zmeraj držati in pri njih tudi vztrajati.
Ne prevzemajte odgovornosti za stvari, za katere mora poskrbeti otrok.
Anjina soba je bila v devetdesetih letih pogosto razmetana. Po tleh polno igrač, oblačila vržena čez stol, zvezki razmetani po mizi, šolska torba nepripravljena, … Po daljših pregovarjanjih, ki pogosto niso zalegli, sem sobo raje pospravila kar sama, ji pripravila torbo in poskrbela za red na mizi ter v omari... Pogosto sem se spraševala, kje sem naredila napako, da je moja Anja tako neposlušna za red in čistočo. Z leti sem ugotovila, da je bila 'napaka' v meni. Naredila sem to, kar bi morala storiti ona; prevzela sem odgovornost za stvari, za katere bi morala poskrbeti Anja. Ko sem spoznala in sprejela svoje napake, se je sčasoma stvar popolnoma spremenila. Anjo je nered v sobi začel motiti in ker je videla, da vztrajam pri svojem ter da ne bom več pospravljala njenih stvari, je to pričela delati sama. Sedaj z veseljem priznam, da je njeno stanovanje zmeraj bolj čisto in pospravljeno od mojega. Pohvalno za obe!
Ne obljubljajte stvari, katerih ne boste ali ne morate izpolniti.
»Če boš danes priden, dobiš novo kolo«. »Če boš dobil v šoli dobro oceno, te peljem na izlet«. Če boš zmagal na tekmi, ti kupim novi dres«. »Če boš ocenjevanje znanja pisal slabo, boš kaznovan«. Stvari oziroma dejanja, katera ne morete oz. ne boste izpolnili, nikakor ne obljubljajte. Pogosto otroka ne boli toliko, da darila ni dobil, temveč, da vi niste izpolnili svoje obljube. Takšni vzorci vedenja se prenašajo na otroka, ki bo prav zaradi tega morda v življenju sam postal enak tudi na drugih življenjskih področjih – obljubljal in prestavljal bo stvari, ki jih ne bo izpolnil. Predstavljajte si svojega sina, ki partnerki že dva meseca obljublja, da jo bo peljal na večerjo. Ali pa hči, ki v službi ves čas prestavlja svoje obveznosti…
Ne ponižujte.
Velikokrat sem bila priča zbadljivkam in poniževanju v šoli. Bilo mi je hudo, ko sem poslušala starše, kako zaničevalno govorijo s svojimi otroki. Pogosto sem jih opozarjala, da delajo napako in da vse izrečene besede niso na mestu.
Vsi smo zmotljivi. Vsi kdaj delamo napake. In vsi nismo najboljši. Za storjene napake otrok, ki morda niso namerne, si ne zaslužijo zbadanj in žaljivk – s temi v njih aktiviramo sisteme za jezo, strah in žalost. Otrok s tem zapade v stanje čustvene bolečine in hudega telesnega vzburjenja. Vse skupaj pa se manifestira v kasnejše obdobje, ko se lahko izraža za občutek manjvrednosti ali nizke samopodobe.
Ne kričite.
V šoli se mi je velikokrat zgodilo, da me učenci niso poslušali ali niso sledili delu. Kadar sem zaradi tega povzdignila glas, so me z začudenjem pogledali, saj me »takšne« niso poznali. Kmalu sem ugotovila, da podajanje navodil z zvišanim tonom ne vodi nikamor, saj učenci zelo dobro slišijo, pa čeprav se nam zdi povsem drugače.
Postalo mi je jasno, da s kričanjem nisem rešila nastale situacije, le stanje sem velikokrat poslabšala. Ko sem jim razložila, kaj delajo dobro in kaj ne, so moj nasvet in konstruktivno kritiko vzeli pozitivno ter se nanjo odzvali veliko bolje. Enaki vzorci vedenja veljajo tudi v krogu družine, zato sem mnenja, da se je med seboj potrebno veliko, jasno in iskreno pogovarjati.
Ne kupujte otroku stvari, katere ne potrebuje.
Večina deklic je takšnih, ki bi poleg osmih Barbie punčk imele še eno. Prav tako bi po drugi strani fantje poleg polne škatle igrač, imeli še en avto na daljinsko upravljanje.
Spominjam se, da je Anja v trgovini občasno poskusila 'gnjaviti', kaj vse bi rada imela. Eno čokolado, tri igrače, kisle bonbone in še in še. Ko je zagledala nekaj, kar je pritegnilo njeno pozornost, so se ji oči zasvetile kot sraki, ki vidi zlato. A že takrat, sem ji vedno znova ponavljala tole: ''Odločiš se lahko samo za eno stvar!'' In priznam, še pri tej eni stvari sem zmeraj postavila omejitev, koliko lahko največ stane. Vedno sem imela v mislih, ali jo bo ta materialna stvar res osrečila, ali pa jo bo razveseljevala le naslednjih 15 minut. Po navadi je bilo to zadnje, zato sem danes mnenja, da lahko otroka veliko bolj razveselimo z drugimi stvarmi; s skupno preživetim časom, izletom v naravo, druženjem z vrstniki...
V konfliktu z otrokom ga ne prepričujte, ampak se vi odločite tako kot mislite, da je prav.
Če ostanem pri prejšnji zgodbi iz trgovine; ko sva se z Anjo sprehajali mimo sladkih polic, ki so se bohotile z veliko izbiro čokolad, se z njo nikoli nisem prepirala. Kadar je izražala željo po polni košari sladkarij, sem se ustavila, si vzela čas in ji razložila, zakaj ne bova vzeli dve čokoladi, ampak le eno. Tukaj se nisem pogajala, bila sem odločna in jasna.
Ne obsojajte svojih otrok, naj se učijo iz svojih napak.
Vsi se učimo iz napak, tudi naši otroci. Ti jih po navadi delajo povsem nenamerno. V takšnih primerih je pomembno, da otrok ne obsojamo, jim ne govorimo, da jih ne maramo in jim ne vzbujamo strahu in skrbi glede iskrene starševske ljubezni. Komunikacija in dober pogovor zagotovo rešita prav vsako storjeno napako.
Ko postavljate zahteve, naj bodo le te jasne.
Če sem sama postavljala zahteve, sem jih postavljala tako, da je bilo iz moje odločitve moč zaznati, kaj sem čutila. Anji sem zmeraj jasno dala vedeti, da me njeno življenjsko obdobje in izkušnje skrbijo, zato sem z njo vzpostavila odkrit in jasen namen.
Primer: »Skrbi me, če se ti kaj zgodi, zato bodi točna!« »Javi pravočasno, da ti lahko pomagam!« »Pokliči, ko prispeš na cilj!«
Tudi v šoli kjer poučujem, se trudim, da ravnam enako. Otroci so izjemno bistri, mnogi tudi zelo inteligentni, zato razumejo, da je takšen način komunikacije obojestransko pozitiven in nanj tudi bolje reagirajo.
Skozi vsa leta Anjinega odraščanja sem se trudila, da sem se vseh teh načel striktno držala. Priznati moram, da sem se tudi sama učila teh vzgojnih pristopov in v veselje mi je govoriti, da sem z Anjo imela pristen, odkrit in predvsem ljubeč odnos. Pomagalo mi je dejstvo, da sem skozi ves čas vzgoje prebirala strokovno literaturo in izkušnje nabirala tudi v službi, ki mi je dajala ključ do ugodnih življenjskih izkušenj in moč pozitivnih misli.
Do naslednjič,
Vaša Moderna babi Mojca
Moderno babico lahko spremljate na spletni strani www.modernababi.si in ji sledite na Facebook strani: https://www.facebook.com/modernababi/