Martinov čas

Okrog 11. novembra se mošt v sodih spremeni v vino, in zaslugo, da se to zgodi, pripisujemo svetemu Martinu, krščanskemu škofu, ki pa ima – resnici na ljubo – z vsem tem, kar se te dni dogaja, kaj malo opraviti. A nam je sveti Martin blizu, posebno Prekmurcem, saj se je rodil v 4. stol. v Sombotelu (nekdanji Sabariji) na Madžarskem, le skok čez mejo! Bil je izjemno pobožen mož, ljudem se je priljubil s svojo skromnostjo, strogim življenjem, številnimi čudeži, ki naj bi jih storil - pa so spletli okoli njega mnoge legende. Obče popularna in znana je naslednja: ve se, da je bil Martin vojak v rimski vojski. Nekega zimskega dne leta 334 je pred mestnimi vrati v Amiensu srečal berača, ki je bil skoraj brez obleke. Martin se ga je usmilil, prerezal svoj vojaški plašč na pol in polovico podaril beraču. Zelo ganljiva zgodba je kasnejšega škofa med ljudmi zelo priljubila.

Najbolj znana legenda o svetem Martinu pa je tista, ki pripoveduje o Martinovem srečanju z gosmi: ve se, da je bil Martin zelo spoštovan krščanski duhovnik, in ko so ga verniki iskali, da bi mu sporočili, da je izvoljen za škofa, se je skril v hlev med gosi, le-te so ga pa s svojim sikanjem in gaganjem izdale. Od tedaj so kaznovane s smrtjo, torej končajo kot pečenke prav na martinovo (čeravno jih vse pogosteje nadomeščajo race, ki so manj obilne in cenovno dostopnejše).

No, gotovo je sveti Martin imel kakšnega »predhodnika«, kakšno pogansko božanstvo (v naših krajih verjetno keltsko), ki so ga ljudje v jesenskem času častili, se mu zahvaljevali za pridelek. God svetega Martina je bil prikladen trenutek, da so pač poganskega boga zamenjali s krščanskim svetnikom in tradicija je živela dalje.

Ko pride Martinov čas, je to za vinogradnika trenutek resnice. Je bilo delo dobro opravljeno? Je bilo storjeno vse, kot je treba? Bo kaj zaslužka ali bo pridelek zadoščal le za sproti, do naslednjega martinovega?

Ja, martinovo je pomemben trenutek v letnem vinogradniškem ciklusu. Ne more miniti brez pojedine, druženja, harmonike in pesmi in seveda pijače. Koliko je v kleti sodov, toliko kozarčkov novega vina steče po grlu pokuševalcev. To je seveda minimum, običajno se pa kar pošteno pijančuje. V Prekmurju je običaj, da povabimo na martinovanje vse, ki so pomagali pri trgatvi. Tako se jim gospodar oddolži za opravljeno delo, obenem pa je to odlična priložnost, da pokaže svoj celoletni uspeh, se pobaha z dobro kapljico in si v dobri družbi oddahne tudi sam. Pridelati kvalitetno vino navsezadnje ni mačji kašelj. Kljub tehnologiji, kemiji in prizadevanjem svetovalne službe se lahko marsikaj sfiži. Samo dan ali dva zamude pri škropljenju trte lahko odnese kar nekaj odstotkov letine. Ali napačna kombinacija škropiv. Pa še narava je vse bolj muhasta. Preveč ali premalo vlage, toča, novodobni škodljivci, ki prihajajo iz »tujine« … Skratka, vinogradništvo je vsako leto loterija. Med trtami moraš biti pravzaprav vse dni v letu. Ne gre, da bi odlagal delo ali se prepuščal upanju, da bo tudi brez tebe trta dobro obrodila. In prav zato je 11. november tako poln veselja, zadovoljstva, trenutek, ko se vinogradnik ustavi in zajame sapo.

Običaji ob martinovem so od pokrajine do pokrajine zelo različni. V teh recesijskih časih smo postali tudi pri praznovanjih skromnejši. Gospodar pričaka goste z domačim aperitivom (slivovko, doma pripravljenim zeliščnim likerjem), nato povabi prisotne v vinsko klet, kjer pove, kako je potekalo vinogradniško leto, kako se je obnašala trta in kako kaže glede mošta, bodočega vina. Lahko sode tudi pokropi z vejico rožmarina, namočenega v posvečeno vodo (dobra je tudi tista iz napeljave!) in se zahvali Martinu, da je delo odlično opravil. Ponekod ta obred izpelje v škofa Martina oblečen gost, da je videti bolj svečano. Seveda gre le za simbolno dejanje, zato je nagovor »škofa« ali gospodarja/vinogradnika poln humorja in zabavljivih domislic. Sledi pokušina mladega vina, ki je seveda še kalno in prisotni radi v šali povedo, da je motno zato, ker je bila pogostitev na trgatvi bolj kilava. Med pokušanjem vina postrežemo domače orehe, lešnike, mandlje s sirom in koščki kruha, da pijača ne bi prehitro zameglila uma. Tudi zapojemo ob spremljavi harmonike. Sledi pojedina v gornji kleti. Gos ali raca seveda naj ne bi manjkala, zraven postrežemo rdeče zelje in mlince, zgodi se pa, da pripravimo namesto tradicionalne race oz. gosi dobro svinjsko pečenko ali gosto mesno vinogradniško juho. V Prekmurju morajo biti na mizi tudi krapci iz prosene kaše z orehi ali različni retaši (zeljevi, skutini ali jabolčni zvitki). Seveda je dobrodošla sladica tudi pečen kostanj iz domačih logov.

Prijetno druženje lahko traja pozno v noč. Če je hrane dovolj in je tudi dovolj slastna, se alkohol manj »prime«, kot pravijo. Vsekakor pa smo že toliko ozaveščeni, da gremo najraje martinovat kar peš. Kdo ve, za katerim ovinkom/grmom se skriva policijski avto! Saj veste – akcija 0,0 šofer!