17. oktober je za mednarodni dan boja proti revščini razglasila Generalna skupščina Združenih narodov decembra 1992. Odtlej je ta dan namenjen ozaveščanju družbe in posameznikov o problemu revščine v svetu in je hkrati priložnost, da se tudi revne osebe zavejo pomena svojega aktivnega sodelovanja v prizadevanjih za izboljšanje svojega položaja, so zapisali na spletni strani Statističnega urada RS.
Stopnja tveganja revščine
Revščino lahko opredelimo kot relativno ali absolutno, ekstremno (skrajno) revščino. Pri absolutni revščini gre predvsem za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, na primer hrane, pitne vode, bivališča, osnovne zdravstvene oskrbe, osnovnega izobraževanja.
Statistični uradi držav članic EU, med njimi tudi slovenski, uporabljamo za spremljanje revščine in socialne izključenosti relativni koncept. Ne merimo absolutne revščine, temveč ugotavljamo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi. Predpostavljamo, da so revne tiste osebe, ki si ne morejo privoščiti načina življenja, običajnega za družbo, v kateri živijo.
Relativno revščino izražamo s stopnjo tveganja revščine. Ta pove, kolikšen je delež ljudi, ki živijo v gospodinjstvih, katerih razpoložljivi dohodek je nižji od praga tveganja revščine. Relativna stopnja tveganja revščine je le odraz porazdelitve razpoložljivega dohodka med gospodinjstvi, ne upošteva pa gibanja cen, stanovanjskih razmer, premoženja in drugih dejavnikov, ki prav tako vplivajo na življenjski standard ljudi.
Stopnja tveganja revščine za leto 2012 (dohodkovno leto 2011) je bila v Sloveniji 13,5-odstotna; to pomeni, da je pod pragom tveganja revščine živelo 13,5 % ali 271.000 oseb, od tega 124.000 moških in 147.000 žensk. Prag tveganja revščine je znašal 606 evrov na ekvivalentnega odraslega člana gospodinjstva na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti vsaj 1.273 evrov razpoložljivega neto dohodka na mesec, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa vsaj 909 evrov na mesec, da sta se dvignila nad prag revščine.
Stopnja tveganja revščine se je od leta 2005 dalje zniževala in se pred začetkom gospodarske krize (v letu 2009, podatki o dohodku iz leta 2008) znižala na najnižjo raven, nato je v prvem letu gospodarske krize dosegla najvišji skok (v letu 2010, podatki o dohodku iz leta 2009), v letu 2011 pa najvišjo raven. Tudi prag tveganja revščine je sledil krizi. Od leta 2005 (440 evrov mesečno) do leta 2009 (593 evrov mesečno) je čedalje bolj naraščal. V prvem letu gospodarske krize se je nekoliko znižal, nato pa spet nekoliko zvišal in dosegel najvišjo raven v letu 2012 (606 evrov mesečno).
Skupine prebivalcev pod pragom tveganja revščine
Med vsemi osebami pod pragom tveganja revščine so največji, 31-odstotni, delež predstavljali upokojenci (22 % upokojene ženske in 9 % upokojeni moški), sledili so mladoletni otroci (teh je bilo 19 %), nato delovno aktivne osebe (20 %) in brezposelne osebe (19 %) in druge neaktivne osebe (teh je bilo najmanj, 11 %; med te osebe spadajo nezmožni za delo, gospodinje, študenti).
Enočlanska gospodinjstva so med najbolj ogroženimi
Glede na velikost in sestavo gospodinjstva je revščina v letu 2012 v največjem obsegu ogrožala enočlanska gospodinjstva (36,7 %), med temi pa v manjšem obsegu moške, mlajše od 65 let (32 %), v največjem obsegu pa starejše ženske (44 %).
Enočlanskim gospodinjstvom so z visoko stopnjo revščine sledila enostarševska gospodinjstva z najmanj enim vzdrževanim otrokom (25,8 % oseb pod pragom revščine) in pari z najmanj tremi vzdrževanimi otroki (15,9 % oseb pod pragom revščine).
Revščina ogroža v večjem obsegu ženske kot moške
Med vsemi osebami pod pragom revščine je bilo v letu 2012 46 % moških in 54 % žensk. Do 64. leta starosti sta bila oba spola glede stopnje revščine ogrožena v približno enakem obsegu, po 64. letu starosti pa se razlika v stopnji revščine med spoloma precej poveča, na škodo žensk.
Z veliko višjimi stopnjami revščine od moških so še posebej izstopale ženske, stare nad 64 let (25,0 %) in upokojene ženske (20,4 %). Stopnja revščine 64 let starih moških (11,7 %) in upokojenih moških (12,0 %) je bila nižja od slovenskega povprečja.
V največjem obsegu je revščina ogrožala ženske, ki so živele same (40,1 %), vendar je bila tudi stopnja revščine za moške, ki so živeli sami (32,3 %), precej višja od slovenskega povprečja.
Med delovno aktivnimi je bila stopnja revščine za ženske (5,3 %) nekoliko nižja kot za moške v tej skupini (7,6 %), a je bila za ženske nižja tudi med brezposelnimi (za brezposelne ženske je znašala 45,5 %, za brezposelne moške 48,1 %).
Še več informacij boste našli
tukaj.