Še kar sem malce v šoku. Nekaj dni nazaj se javi sošolec iz osnovne šole pa me vpraša, če bi ga prišla kdaj obiskat. Mi je čudno, ker skoraj vsi sošolci so ostali na Obali, kjer smo v Kopru gulili šolske klopi sto let nazaj. Vprašam, da kje je. In pove, da so ga pod nujno sprejeli na onkološki oddelek Kliničnega centra v Ljubljani. Obnemim. Kaajjj?
Namreč, meni osebno je srečanje z boleznijo oziroma težkim bolezenskim stanjem nekaj tujega, priznam. V moji družini po obeh starših so vsi umirali naenkrat, kap ali infarkt, nihče ni zbolel za rakom ali drugo podobno boleznijo. Sem hvaležna za to, milijon!
Ga obiščem in skoraj ne prepoznam. Shujšan, osivel, a seveda kot vedno nasmejan. Si še kar zanika, da je v njem nevarna živalca, ki ga malo pa po malo požira in razžira. Pravi, da se ne da. Da bo vse poskusil in ne bo odnehal. Da si želi, da bova skupaj gledala najine vnuke, kako se igrajo. Sem absolutno za!
Sem nekaj pametna pa mu skušam pametovati, da je sedanje stanje posledica tudi tega, da je bil vedno dobre volje in nikoli jezen, nikomur ni rekel slabe besede, že kot mulec je bil prijazen in vedno nasmejan, kot se ga spomnim. In nikoli izrečen bes, nestrinjanje, vedno samo delo, brez pritoževanja in zdrave komunikacije, tudi s soprogo, naredi nekaj v nas, da se telo upre in si reče: “neee, bom sedaj nekaj po svoje naredilo” in ‘ustvari’ bolezen, ki človeka ustavi. Mu ponudi možnost za premislek, kaj je naredil s svojim življenjem. Oziroma česa ni. No, tako si jaz tolmačim nastanek bolezni.
Sem se tudi sama zamislila, nad svojim načinom živetja. Kako hitro vsak dan mine, in se nikoli več ne vrne. Sem se v intimi svojega srčka povprašala, ali živim skladno s svojimi željami, vizijo, ali si nudim svojo lastno ljubezen? Kakšne odnose imam sama s seboj? S hčerko? S svojo družino? S prijatelji? Ali živim sebe?
Moja inventura je po moje dokaj uravnotežena, ničesar ne skrivam, javno, tudi takole kot danes, pišem ali govorim v medijih, kako zdravo v duši in srčku živeti, ne samo kako vsak dan narediti 15 počepov in iti na sprehod, za zdravje. Pomembni so odnosi. Do vseh, tudi do sebe.
Ob vsem tem mojem tuhtanju si želim tudi, da bi moja starša, ki sta še zelo čila, mladostna in vitalna, polna idej in energije, še dolgo takšna bila. Ker si ne morem predstavljati, pa tudi v tem trenutku si tega ne želim, kako bom preživela njun odhod. Ki se bo enkrat zgodil. A si to kar zanikam. Zavestno. Priznam.
Melita Kuhar poleg rednega svetovanja v prostorih Svetovalnice piše tudi blog, kjer se najdejo življenjski nasveti za vsakogar in vsako situacijo. Več boste našli tukaj.