Mojca Senčar je pred več kot tremi desetletji pogumno stopila v javnost in odkrito spregovorila o raku dojk, bolezni, ki naj bi jo »pokopala« v nekaj letih. Takrat je bila zdravnica na Onkološkem inštitutu, bolezen pa jo je presenetila pri polnem zdravju. Postala je vzor vsem Slovenkam, tako tistim, ki prvič stopajo na negotovo pot zdravljenja, kot tistim, ki jim je ta izkušnja prihranjena.
Kako začnete dan?
Dan začnem ob sedmih zjutraj z odhodom v fitnes.
Ste najstarejši tam?
Ne. Sem v skupini z gospo, ki je devet let starejša od mene, torej je stara 85 let. Veste, tudi pri starejših je telesna aktivnost izjemno pomembna. To vemo že precej let, kot tudi vemo, da je izjemno pomembna socialna mreža in druženje. Tako da mi do devetih dopoldne »migamo«, od devetih do pol desetih pa se družimo in si ob kavi povemo lepe, pa tudi tiste manj lepe stvari.
Od kje jemljete energijo? Ste že po naravi človek, ki je težko pri miru?
Energijo jemljem predvsem iz dela, ki ga opravljam. Na čelu Europe Donne sem že šestnajsto leto, kar jemljem kot velik privilegij in poslanstvo. Namreč: tri sošolke smo zbolele za rakom dojk. Jaz sem zbolela prva. Drugi dve sta pokojni. Menim, da sem ostala živa z razlogom, in ta razlog, upam, opravičujem s svojim delom.
Kakšno sporočilo ste s tem, da se dokazali, da rak dojk ni usodna bolezen, poslali bližnjim?
Rak dojk je še zmeraj usoden, ampak dobro ozdravljiv, če je odkrit zgodaj. To vedno poudarjam. Je pa velika razlika med danes in takrat. Takrat se o tej bolezni ni govorilo, in tudi sama sem težko stopila v javnost. Nikoli ne bom pozabila, kako je prišlo do tega. Prišli so snemat dokumentarno oddajo o raku dojk. Režiserka je, ko je čakala sogovornika kirurga, naletela name. Začeli sva se pogovarjati. Takrat sem bila že pet let po zdravljenju. Naenkrat me je vprašala: ali bi vi sodelovali v naši oddaji? Priznam, da sem najprej otrpnila. Potem sem se posvetovala s svojo sestro, novinarko, in mi je rekla: to moraš narediti. Oddaja je bila na programu za osmi marec, po njej pa sem dobila ogromno zahval žensk.
Kaj je bilo najbolj drugače pred 35 leti?
Bolniki so bili popolnoma drugačni. O raku se ni govorilo, bil je znak za smrt, bolniki, še posebej v ruralnih predelih, so bili zaznamovani in so se jih drugi izogibali. Bili so pasivni, ni bilo zaželeno, da sprašujejo in da sodelujejo pri obravnavi. Tudi niso smeli vedeti kaj dosti o svoji bolezni, dokumentacija se je pred njimi skrivala. Danes stremimo k temu, da je bolnik čim bolj informiran, da se vključuje v zdravljenje in da sodeluje povsod tam, kjer lahko. Takšno zdravljenje je veliko bolj uspešno in tudi zdravniku je lažje, če se lahko z bolnikom o vseh stvareh pogovori.
Je bilo kaj težje zboleti kot zdravnica?
Predvsem ni bilo nič lažje. Prizadelo me je enako, ko prizadene vsako žensko. Bolezen je prišla iz polnega zdravja. To je bilo najhujše. Iz polnega zdravja sem morala pogledati smrti v oči in se soočiti s tem, da lahko umrem. Prvič sem se zavedala svoje minljivosti. Padla sem v situacijo, iz katere nisem videla izhoda. Ampak sem si rekla: čim prej ven iz tega. Ni bilo enostavno. Želela sem si, da bi živela še pet let. Ko sem zbolela, je sin ravno maturiral, hči pa je bila stara trinajst let. Kakorkoli mi je bilo težko in mi ni bilo vseeno, ko se je bolezen po 33 letih vrnila v napredovali fazi, moram priznati: če bi mi takrat nekdo rekel, da bom po skoraj štirih desetletjih že živa, bi bila presrečna.
Ali je pomembno, da bolnice z rakom dojk govorijo o svoji bolezni?
Absolutno. Ko ženske vidijo, da sama že 36 leto živim z rakom dojk, prvič: vidijo, da se da z boleznijo dolgo živeti, in drugič, da je tudi, če se bolezen ponovi, mogoče polno živeti naprej. Človek nikoli ne sme obupati. V vsaki stvari mora najti nekaj dobrega. Najslabše, kar lahko bolnik z rakom stori, je, da se vda v usodo in položi glavo »na tnalo«.
Se lahko zgodi, da je bolnik zelo optimističen, okolica pa ne? Ali to vpliva na zdravljenje?
Zagotovo vpliva. Predvsem pa vpliva naslednje: okolica v želji, da bi pomagala, bolnika neprestano zasipa z informacijami o različnih metodah zdravljenja, o tem, da se ne splača upoštevati navodil klasične medicine, z nasveti glede raznih pripravkov… Bolnik želi ohranjati svojo socialno mrežo in živeti čim bolj tako, kot je prej.
Zaupanje v uradno medicino …
. .. je izjemno pomembno. Med zdravnikom in bolnikom se mora vzpostaviti absolutno zaupanje. Res je, da bolnik sodeluje pri zdravniških odločitvah, vendar ima drugačno znanje in ni objektiven, saj je v popolnoma drugem čustvenem stanju. Zato je še kako pomembno, da pri de v roke zdravniku, ki mu absolutno zaupa in za katerega verjame, da bo izbiral zanj najboljši možen način zdravljenja. Če tega zaupanja ni, je bolje, da se razideta.
Kaj pa potem?
Potem naj si bolnik izbere drugega zdravnika.
Ampak, o tem se zelo malo govori …
Absolutno se zelo malo govori. Premalo se govori o tudi tem, da je rak bolezen, ki ne samo, da prizadene telo, še kako zareže v dušo in prizadene bolnikovo bližnjo in daljno okolico. Zato je tako zelo pomembno, da bi imeli ljudje, ki se morajo naenkrat soočiti z rakom, s svojo minljivostjo, takoj na voljo psihosocialno pomoč. Europa Donna skrbi tudi za to: pomaga organizirati psihoterapevtsko pomoč. Zagovorniki bolnikov, ki sodelujmo pri pripravi državnega programa za obvladovanje raka, absolutno vztrajamo pri tem, da psihosocialna podpora bolniku in njegovim bližnjim postane del celostne obravnave bolnikov z rakom.
Ali celostna obravnava pomeni tudi prehransko podporo?
Da. Pred kratkim je bila prva celodnevna konferenca na to temo v Sloveniji. Čeprav ravno pri prehranskem presejanju in prehranski podpori sama opažam, da so bolniki s tem premalo seznanjeni. Vzrok je v tem, da so premalo seznanjeni zdravniki. Bolnika ne pošljejo na prehransko svetovanje, čeprav danes točno vemo, kako pomembna je prehrana (poleg redne telesne aktivnosti). Namreč: presnova bolnikov z rakom je drugačna. Bolniki, ki se podvržejo raznim shujševalnim dietam ali celo stradanju, si delajo veliko, veliko škodo.