Žalost, tesnoba, jeza, včasih bes, nemoč, občutek ujetosti, stres...so naš dnevni spremljevalec. Veliko se jih v tem razpoloženju zateče v novodobna gibanja in razne delavnice, kjer se učite pozitivnega razmišljanja ipd. Saj veste, kaj mislim. Ko sem prestopila 40. leto starosti, sem si tudi jaz pričela postavljati resna vprašanja, ali izpolnjujem svoj namen v življenju. Kako naj to vem, spoznam? Vprašala sem mojega tedanjega duhovnega učitelja iz V, v oranžni obleki. Odgovoril mi je, da imam krizo srednjih let in s tem je bila debata zaključena.
Vsak 3 odrasli Slovenec jemlje antidepresive.
Okrog mojega 48. leta sem izstopila iz tega gibanja, temni oblaki pa so bili že del mojega vsakdanjika. Po pomoč sem se obrnila na svojega zdravnika. Takoj sem dobila antidepresive ter napotnico k psihiatru. Spraševala sem svojo okolico, kako je s temi tabletami in presenečena ugotovila, kako veliko, ampak res veliko, ljudi jemlje te tablete. Moški in ženske. Po nekaterih podatkih vsak 3 odrasli Slovenec. Po tehtnem razmisleku sem se odločila, da jih ne bom jemala. Mama jih je nesla v pro bono ordinacijo. Prav tako sem zavrnila obisk psihiatra. Prepogosto zdravniki ženske v menopavzi napotujejo k psihiatru. Tista, ki jih je poslušala, je bila še dolgo stigmatizirana. Več o tej temi morda kdaj drugič.
Čutila sem, da se za temi čustvi skriva nekaj več, da mi življenje (ali moja duša) preko mojega telesa, nekaj sporoča. Da čustva, občutki žalosti, obupa, jeze, občutek nemoči, otožnost, včasih bes niso le stvar kemičnih procesov v telesu, značilnih za to obdobje. Zavedala sem se tudi, da mi bodo potlačena čustva na daljši rok porušila zdravje. Ker imam v družini kar nekaj težkih, rakavih obolenj in sem spremljala njihov proces, mi je bilo jasno, da jih ne smem več pometati pod preprogo.
Odločila sem se, da tem občutkom, čustvom, priznam obstoj ter sporočilno vrednost. In pričela resno razmišljati o svojem življenju. O tem procesu sem napisala zapis "moja osebna zgodba".
Bi pa rada namenila nekaj naslednjih stavkov o današnji obsedenosti s pozitivnim razmišljanjem, še posebno v obdobju srednjih let in kasneje.
Pozitivno razmišljanje ne vodi k reševanju problemov.
Ta mantra, obsedenost s pozitivizmom, nas je v zadnjih desetletjih dobesedno preplavila. Ne upamo si več priznati in pokazati, izraziti, drugačna čustva. Velikokrat niti našim najbližjim, kaj šele v javnosti, na delu... S strahom trepečemo, kaj si bo okolica mislila o nas. Spominjam se, da so v vzhodnjaškem duhovnem gibanju tiste, ki so kazali drugačna čustva, kot so veselje in vzhičenosti označili, da se "čistijo". To naj bi pomenilo, da gredo iz njih negativna čustva, ki so se sprostila zaradi duhovne prakse. V nekem smislu je bilo to točno, saj si je oseba z izražanjem teh čustev priznala, da ima konflikt. Tragično pa je bilo, da je ostalo le pri izražanju čustev, ki jim pa ni sledilo reševanje situacij, ki so bila vzrok teh čustev. Zanimivo je bilo tudi, da je bila velika večina duhovnih iskalcev, ki so bili v oranžnih oblekah (mojih kolegov, ki so napredovali v neke duhovne avtoritete in svoje življenje posvetili le temu) na antidepresivih. Ta podatek je bila skrbno varovana skrivnost.
S priznanjem jeze, žalosti, besa, stresa itd. se ne čistiš. To so izredno pomembni signali, da si se v življenju soočil s konfliktno situacijo. Čustva ti kažejo, da ta situacija ni skladna s tvojimi vrednotami ter, da je potrebno nekaj razrešiti, spremeniti.
S pozitivnostjo prekriješ te signale, kot bi tumor mazal s pudrom. Ko pa končno udarijo ven (in to se zgodi slej kot prej), pa se lahko izrazijo v pretirani, rušilni reakciji in bolezni. Takim rušilnim reakcijam sem bila sama priča.
Ko imate težavno situacijo, konflikt in ste polni notranje stiske, jeze, žalosti besa...si ne govorite, da bo vse dobro, da se bo konflikt rešil sam od sebe, če boste le ostali pozitivni in si govorili pozitivne stavke: da se imate radi, da je v vašem življenje vse najbolje in najbolj prav, da bo vaše težave rešil nekdo od zunaj (bog, guru itd). Ne prekrivajte problema s pudrom. Ne se "farbat".
Vsa ta čustva si je potrebno priznati. Ne borite se z njimi in ne jih ignorirati. Šele ko jih boste priznali, bo nastopil čas za spremembe. Ne smemo se jim tudi prepustiti za dolgo časa. Njihov edini namen namreč je, da nam pokažejo konfliktne situacije. Konflikte pa je potrebno reševati. In to najbolje sproti, ko nastanejo. Če ne moremo spremeniti situacije, v kateri se nahajamo, vedno lahko spremenimo svoje vedenje. Napr.: svojih staršev ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo vedenje do njih. Ali primer na delovnem mestu: v preteklosti sem bila v službi, kjer me je osvajal nadrejeni. Sicer vezan, z menoj pa se je le igral, šel se je čustvene igrice. Situacija je bila nevzdržna. Čutila sem jezo, stres, včasih zmedo. Nekaj časa sem to prenašala, nato pa sem dala odpoved. In glede na to, da sem ločena, verjetno že veste, da je bil problem v mojem zakonu za mene nerešljiv.
"Negativna čustva", kot rečemo jezi, skrbi, stresu, besu, žalosti kažejo na nerešen problem. Menopavza je zadnji poziv za njihovo razrešitev.
V obdobju menopavze teh čustev ne zmoremo več tako zlahka obiti. Pri reševanju problemov pomaga, da si svoje občutke napišete, jih poveste na glas sami sebi ali prijateljici, oziroma nekako izrazite. S tem jih bolje in lažje definirate in pot do njihove rešitve je hitrejša in bolj jasna.
Potem si vzemite čas za razmislek o tem, kako se boste odzvali. Kako veste katera odločitev je prava? To vam pove občutek v telesu. Prave odločitve vam v telesu povzročajo prijetne in dobre občutke (predvsem v predelu srca in želodca, pa tudi um je pomirjen) . Ob nepravih odločitvah, pa vas stiska v želodcu, pri srcu, lahko vas boli v trebuhu, v roki ipd. S telesom lahko komuniciramo preko njegovih biosimboličnih znakov. To povezavo med telesom in umom so uspeli znanstveno dokazati in nikakor ni le plod namišljenih občutkov. Na občutke v telesu se lahko zanesete. Še celo bolj kot na svoj um, pamet. Včasih se bo rešitev stiske, problema pokazala kot radikalna, morda rušilna akcija in vam bo do temeljev spremenila življenje. Sami boste, globoko v sebi, vedeli kaj vam je storiti.
V tem razpoloženju ne pozabite na svoje telo.
Najboljša terapija zanj je fizično gibanje. In od vseh je hoja najboljša. Med hojo se nam zbistrijo misli in iz telesa izločamo stres. Vendar moramo hoditi hitro in dinamično. Hoja je zlata vredna.
New age metode, razni verski fanatizmi (pretirano vdajanje verski praksi, kateri koli), alkohol, dolgotrajno gledanje TV itd., so le odmiki od reševanja problemov.
Če svojih konfliktov ne rešujemo in se v življenju odmikamo v duhovne in druge sfere, jemljemo antidepresive, ne škodujemo le sebi temveč tudi svoji okolici. Nanjo ima naša pasivnost in nedelovanje negativen vpliv. Temu sem v duhovnih gibanjih in pri verskih gorečnežih, še prepogosto priča. Kot socialna bitja smo namreč med seboj izredno prepleteni in temu se ne moremo izogniti, četudi bi si želeli.
Tudi s pozitivizmom situacij ne bomo razrešili. Ta "negativna" čustva si moramo dovoliti, jih občutiti, jih priznati, da obstajajo. Ter na to delovati, narediti potrebne spremembe. Delovanje je ključen korak.
Človeško življenje je stalno potovanje od stanja sreče, zadovoljstva do žalosti, jeze, besa itd. In nazaj. Tem drugim čustvom danes tudi rečejo negativna čustva, čeprav to še zdaleč niso. So popolnoma normalna človeška stanja, ki s seboj prinašajo pomembna sporočila. Tisti, ki so neprestano pozitivni, vedno kažejo vesel obraz, niso kreatorji svojega življenja, temveč le njegovi opazovalci. Ali kot rečejo nekateri: niso živi, mrtvi pa tudi ne.
Študije so pokazale, da zadovoljstva v življenju ne merimo po tem, koliko smo izkusili žalosti, jeze, skrbi, temveč po tem, kako smo se na ta čustva odzvali. Smo jih potiskali v stran ali jim po drugi strani pustili, da nas obvladujejo?
Ali pa smo jih sprejeli, jim priznali sporočilno vrednosti, da ne živimo skladno z našimi vrednotami in nato v življenju naredili potrebne spremembe?
Tako ravnanje nam bo dalo notranji mir, občutek lastne vrednosti in moč, da v drugi polovici življenja živimo življenje, kot smo si ga vedno želeli.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.