POLETNI ODDIH: "Vse ženske so lepe!"

Ni videla rok, ki so jo močno držale za vrat in dušile. Ni jih mogla odstraniti, s težavo je dihala, roke pa so stiskale in stiskale in niso popustile. Ni videla pesti, ki so jo teple po prsih. Bolelo jo je, oh, kako je bolelo in peklo, pesti pa so teple in teple …
Četudi se je bala oditi, je upala, da bo nekoč zanjo lepše ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Četudi se je bala oditi, je upala, da bo nekoč zanjo lepše ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Tisti, ki še ni občutil psihičnega nasilja, ne more vedeti, da nevidne pesti in roke bolijo ravno toliko, kot pravi tepež. Le, da so rane nevidne, bolečine hude, a žrtev ne more pokazati modric okolici. Hodi naokrog s sklonjeno glavo in bolečinami, ki ne nehajo boleti. Hodi naokrog, v sebi pa joče. In vse to je doživljala tudi Ivana.

Tistega dne se je počasi odpravljala po ozki kamniti potki. Hodila je počasi. Kot, da se ji ne bi mudilo, kot, da ne bi želela, da se pot konča. Ker na cilju jo bo spet zapeklo, to je vedela. Na cilju bo resničnost postala trda realnost.

Večkrat je pomislila na svoja starša, četudi sta bila oba že dolgo na drugem svetu. Nekje od daleč sta jo gledala. Le kaj sta si mislila? Slišala je očetove besede, da noben moški ne bi smel dvigniti roke nad svojo ženo. Toda, oče, kaj, če je ne dvigne, kaj če jo tepe z besedami?

Njena starša sta bila ljubeč par. Oče je spoštoval mater, to so videli in občutili tudi otroci. Zakaj si je potem ona izbrala takšnega moža? Zakaj ni izbrala podobnega očetu? Zakaj, zakaj?

Si je vse to zaslužila? Je bila res sama kriva? Je bila res neumna, nesposobna, lena? Res ni vedela ničesar, res ni znala ničesar prav narediti? Dvomila je vase, v svoje sposobnosti. Če ti nekdo iz dneva v dan, dvajset, trideset let govori, da si nesposoben, potem dejansko verjameš. Pričneš dvomiti vase.

Kadar je potarnala prijateljici, je bila le ta jezna nanjo. »Kaj še čakaš? Odseli se, zapusti ga!«

Le kako? Le kam naj gre? Le kaj naj reče otrokom? Ko so bili majhni, jih ni hotela prikrajšati za očeta, videla je otroke ločenih staršev, trpeli so, želeli so ljubezen. Saj, njen je bil dokaj dober oče. Tudi njo je največkrat poniževal takrat, ko otrok ni bilo zraven,. Kasneje, ko so odrasli, se ni več znal brzdati, ampak, potem je bilo tudi njej že vseeno. Otroci so odšli, vsak po svoje, ona je ostala. Čeprav je rekla, da bo šla takoj, ko se osamosvojijo vsi trije. Kam naj gre pri šestdesetih?! Kako naj začne znova?

Začarani krog …

O, pa se je trudila, trudila se je, da bi mu ugajala. Ustregla je vsako njegovi muhi. A kaj, ko je bilo potem samo še slabše. Dobil je občutek, da je popolnoma njegova last, da ni sposobna ničesar narediti sama. Tudi ona je počasi pričela verjeti to. Da je nesposobna, da ne zna razmišljati, da je niti pes ne bi povohal.

Trudila se je tudi potem, ko ga ni več imela rada. Ko ga je pričela sovražiti. Ko je bila srečna, kadar se je kam odpeljal in je bila z otroki sama. Takrat je bilo najlepše, oddahnilo se ji je, bila je vesela, veselila se je vsake minutke, ko ga ni bilo doma. A kaj, ko je vedno prišel in naj si je še toliko želela, ni se spremenil.

Zastavila si je cilj, da je lažje preživela ob njem. Še nekaj let. Da najmlajši dopolni 12. In ko jih je, se je odločila, da odide, ko bo imel 16 let, nato 18. Postavljala si je cilj, da je lažje živela, da je imela nekaj, česar se je lahko veselila, četudi je globoko v sebi vedela, da ne bo šla. Da ne zmore. Ker je neumna in nesposobna.

Začarani krog …

Prispela je na vrh in globoko vdihnila sveži zrak. Dišalo je po naravi, po svobodi, po soncu. Zaprla je oči in dihala tako globoko, da se ji je vrtelo v glavi. Bila je srečna. Samo, da ni bila v hiši, da ni bila zraven njega. A vrat jo je še vedno bolel, nevidne roke so bile močne, stiskale so. Bolečina v prsih ni popustila niti za hip. Kako je bolela žalost. Kako je bolela osamljenost in močna želja, da bi jo nekdo ljubil. Prav takšno kot je. In spoštoval. Da, to! Spoštoval.

On je govoril, da so možje, ki ustrežejo svojim ženam, navadne copate, nimajo hrbtenice. Ženske so kot hudiči, če se jim pustiš, te hitro dobijo v svoje kremplje in potem je konec s tabo. To je govoril in še to ji je vedno povedal, da on pa bo njej že pristrigel peruti. Vedno in pravočasno, da ne bo mislila, da ga lahko dobi v kremplje, da ne bo mislila, da ga lahko spremeni v copato.

Posedela je še nekaj minut na vrhu hriba in poskušala misliti na lepe stvari. Prešinilo jo je, da še samo nekaj dni in bosta šla h hčeri na kosilo. Nasmehnila se je. Lepo jo bo videti. Bila je srečna. Dobila je dobrega moža. Takšnega, ki jo je spoštoval.

Še bi sedela tam, a se je morala vrniti. Nevidne roke so ji prigovarjale, da mora domov, ji žugale, da jo bodo še močneje stiskale, če ne gre, če ne pripravi možu večerjo, če mu je ne prinese pred televizijo. In nato sedi in čaka, dokler ne bo odšel spat. Morda se mu bo zahotelo tudi, da seksata. Dobro je vedela, da mu mora ustreči, ker drugače bi lahko dobil raka na modih, če bi bila preveč polna. Ker drugače bi bil zaradi nje prisiljen iskati drugje. Ker moški, če ne dobi doma, poišče drugje. Je primoran!

Počasi se je vračala. Še nekaj minut svobode je bilo pred njo. Vsak dan je odšla na ta hrib, vsak dan je dihala zrak, da se ji je vrtelo v glavi, vsak dan je za nekaj trenutkov okušala svobodo. Nato pa je spet dovolila nevidnim rokam, da so jo teple in dušile. Ljudem ni imela kaj pokazati, ni bilo modric.

Tokrat sta ji pot prekrižala dva moška njenih let. Opazila je, da jo gledata. Sramežljivo se jima je nasmehnila in ko je šla mimo je zaslišala: »Lepa ženska!«

Drugi je odgovoril prvemu: »Lepa, lepa. Vse ženske so lepe!«

Kot, da bi jo nekdo pobožal, kot da bi nekdo za hip prijel za zapestje nasilne nevidne roke, ki so jo teple in bi jim za nekaj trenutkov preprečil udarce po njej.

Te besede so ji dale nekaj upanja. Morda, morda pa le ni tako zelo zabita in grda, kot ji govori mož. Morda pa si res zasluži nekaj boljšega, morda pa le ni težava v njej. Morda bo pa res šla stran od njega …
Morda te zanima tudi:

Razmišljanja: Brez upanja ne moremo živeti

Upanje je ena temeljnih potreb, da človek lahko preživi...

KOLUMNA: Križanke

Križanke so prijetna miselna telovadba, posebno za varo...

Dnevnik neke druge Ane

Tisti ponedeljek popoldne, ko sem prišla v Dom na obisk...

Razmišljanja: Kakšno medicino si želim?

Če pomislim, kako sem videla in razumela medicino takra...

KOLUMNA: Končno dež

Dobra novica za izsušeno zemljo, še boljša pa za nas vr...

V njihovih čevljih

Nekega dne bomo v njihovih čevljih.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.