Ves čas, kar je bil oče v bolnišnici, je zgledno skrbela zanj. A potem, ko je že toliko prišel k sebi, da se je pričel zavedati, kje je, se je obnašal kot da je ne pozna. Še več: ni dovolil, da bi mu merila krvni tlak, kontrolirala aparature, ga hranila. Darinko je njegova očitna sovražnost strašno bolela. Vsi na oddelku so z njo čustvovali, nihče pa ni mogel razumeti bolnikovega ravnanja. Navajeni so bili, da se je vsak, če je le imel priložnost, stikov z domačimi oklepal z vsemi močmi.
»Nekoč, ko pride mama na obisk, pa ji le potožim, da očetovo obnašanje vzbuja zgražanje pri vseh. Veš, kaj mi je odgovorila?! Njenih besed ne bom nikoli pozabila. Rekla mi je, da mu je povedala, da jima nisem hotela dajati denarja, čeprav sem zelo dobro zaslužila. In oče, tak kot je bil, mi je to zelo zameril. Ko sem to slišala, sem se skoraj sesedla. Mama, sem rekla, potem res misliš, da bi vama z očetom morala dajati še več denarja kot sem ga že? Pogledala me je naravnost v oči in prikimala. Takrat se je v meni nekaj prelomilo. Nekaj je za zmeraj umolknilo. V nekaj minutah sem se postara za sto let. Kot mesečna sem se napotila k vodji oddelka, ko me je zagledal, je skočil izza mize in mi pomagal, da sem se usedla. V meni ni bilo nobene solze več in ko sem mu povedala, da želim, da me prestavijo drugam, me je popolnoma razumel. Ne vem sicer, kako je uredil, a že naslednji dan sem šla delat drugam, celo v drugo stavbo. Z domačimi pa sem pretrgala vse stike. Čez kakšno leto me obišče brat, in mi prinese članek iz nekega slovenskega časopisa, v katerem je (bilo je ravno okoli osmega marca) novinar opisoval kruto zgodbo neke matere, ki ji je hči obrnila hrbet …To je bila še poslednja kaplja čez rob ...,« doda Darinka.
Pogosto se je spraševala, kaj, za vraga, je naredila v življenju narobe, da je le-to tako kruto in brezčutno do nje. A odgovora ni našla. Počasi se je pričela bati sama sebe. Z nečloveškimi močmi se je posvečala študiju, a bi že zdavnaj vrgla puško v koruzo, če ji ne bi bilo nerodno pred teto, ki jo je po najboljših močeh spodbujala in ji stala ob strani. V tem času ji je umrl tudi oče, a ni šla na pogreb. Mama ji je poslala le pismo, v katerem ji sporoča, kolikšen je njen delež plačila vseh stroškov. Ni se odzvala na pisanje.
Kadar je bila ob vikendih doma, pa da je še sostanovalka šla po svoje, se je zatekla k steklenici. Na hitro je popila večjo količino, ki jo je v hipu omamila, tako da se je zgodilo, da je kdaj prespala celo soboto in tudi nedeljo.
Študijske obveznosti pa so bile tiste, ki so jo primorale, da je kupila računalnik in ko je potem, čez čas, odkrila še internet, je spoznala, da ima vse, kar potrebuje, doma. Sem in tja se je še vdajala omami, a ne več tako pogosto. V različnih klepetalnicah je našla sebi podobne osamljenčke, ki se niso imeli kam dati in so pogosto preždeli pred računalnikom tudi po štiriindvajset ur na dan.
»Tako sem spoznala Edija, ogromno časa sva preklepetala in marsikaj sva si že zaupala, preden sva zbrala toliko poguma, da sva se srečala ob kavi. Tudi v resnici je bil zelo sramežljiv fant, njegova mama ga je vsakih petnajst minut klicala po telefonu, kdaj pride.
Opazila sem, da mu je nerodno, a očitno je bil od nje preveč odvisen, da bi si drznil ugasniti telefon. Vseeno mu to predlagam, a mi je zgroženost, ki mu je zasijala v očeh, povedala več kot tisoč besed. Kljub vsemu sva se srečevala tudi v prihodnje, vedno pogosteje, saj sva bila kot dva utopljenca, ki sta se zagrabila za isti kos rešilnega pasu. S časom pa sem imela vseeno občutek, da se mi odpira in da hote ignorira tudi materine telefonske klice. Po službi je prihajal k meni in če sva bila sama, sva se imela zelo lepo. Že občutek, da imam ob sebi nekoga, ki mu je mar zame, je bil neponovljiv. Njegova zgodba je bila sicer drugačna- po očetovi smrti se je mama preveč navezala na sina- a vseeno podobna. Starši nama niso dali dihati. Občudoval je moj pogum, da se ne vračam več domov, on česa podobnega ni bil sposoben. Njegova mama je po nekih čudnih poteh izvedela, da se srečujeva, o tem, kaj vse je počela, da bi najini zvezi naredila konec, raje ne govorim. Nekajkrat me je počakala tudi pred bolnišnico in me nekaj časa med kletvicami, nekaj časa v solzah rotila, naj ji ne vzamem poslednjega, kar ima. Bilo je naravnost ogabno. Edi je potem prihajal včasih bolj, včasih manj pogosto. Iskreno sem ga imela rada, bil je tudi moj prvi moški, istočasno pa me je njegova odvisnost zelo motila. Bil pa je dober človek, zelo dober in ko sva bila skupaj, sem se počutila kot bi bila v raju. Vseeno pa mi tako razdvojeno življenje ni odgovarjalo. Medtem sem diplomirala in to z odliko, zamenjala sem delovno mesto, preselila sem se v novo stanovanje in zdelo se mi je, da sem iz življenja – kljub vsemu- nekaj naredila …«
Svoji zgodbi je Darinka na tem mestu naredila piko. Pa še kdaj drugič pridi, če se bo kaj nabralo, mi je rekla ob slovesu. Ko sem jo v šali vprašala, če me tako hitro meče iz stanovanja zato, ker pride Edi, se je glasno zasmejala in rekla: »Mogoče, mogoče pa tudi ne.«