K vojakom so ga vpoklicali, ko je dopolnil devetnajst let. Še takrat je Lojze uporabil prijateljeva poznanstva. Poznal je vplivneža na občinski upravi, ki pa je v zahvalo pomagal, da so ga poslali v najbolj oddaljeno bratsko republiko. V Makedonijo.
Po obveznem urjenju so ga dodelili v eno od enot, ki so jo imenovali "kazenski bataljon". Zakaj prav tja, o tem bi lahko pripovedovala druga zgodba.
Sreča v nesreči je bila, da je enkrat dobil večjo vsoto denarja od očeta in ko je to videl četni pisar, mu je predlagal, da mu posodi nekaj tega, nakar bi mu on vračal v manjših vsotah, pač po potrebi.
V tistem času so v makedonski vojni enoti ustanavljali posebni vod pirotehnikov. Verjetno je bilo četnemu pisarju prenevarno, da bi še naprej imel v isti četi vojaka, ki mu je dal denarno pomoč, pa je uporabil svojo dejavnost, da je priložil skupini kandidatov tudi Lojzetove akte. In sprejeli so ga v novi pirotehnični vod.
Vseh vojakov v tej nanovo nastalem vodu je bilo nekaj čez štirideset In med njimi tudi dva Cigana, saj tudi takrat še ni bilo Romov.
Oba sta bila Nikolića, čeprav je bil eden vojvodinski Cigan, drugi pa je bil od Vranja in oba sta hotela biti Lojzetova prijatelja.
Tega se Lojze niti ni zavedal, menil je, da so vsi vojaki na tem, da morajo preživeti tiste dve leti, ki sta bili po kdo ve kakšnem izračunu namenjeni, da jih posameznik žrtvuje za domovino. In morda sta oba prav zato hotela biti Lojzetova prijatelja, kajti v pogovoru ni bilo zaslediti kakršno koli omalovaževanje do obeh Ciganov, saj sta bila oba po Lojzetovih merilih pravzaprav čista in pravoverna Srba. Vranje je pač v Srbiji že od nekdaj bilo, čeprav je tam tričetrt pogovornega jezika makedonskega ali pač bolgarskega.
Kakor kdo pač to razume.
In nekega dne je vranjskega Cigana obiskala mati. Vsi so hiteli Nikoliću prepovedovati, da naj izkoristi dan, takrat je bilo vsakemu dano, da je dobil prost izhod pa naj je bil še tako nezanesljiv, in glej, vranjski Nikolić je povabil prav Lojzeta, da naj gre z njim, da ga predstavi materi.
Seveda je Lojze pa naj je bil še tako naiven, izkoristil ponujeno mu priložnost in šel z Nikolićem in njegovo materjo v mesto in preživel lepo popoldne, saj je vse stroške poravnala prav Nikolićeva.
Res je kasneje slišal, da to niti ni bila njegova mati pač po ciganskem običaju njegova poročena žena. Oni so pač imeli več načinov, da so obšli zakon in v zakonskem stanu imeli več žena.
Kot mladenič je dobil izkušeno, potem pri drugi poroki njemu enako, ko pa je dozorel in je za svoje dokazovanje rabil že razne čajčke, pač temu primerno, je dobil manj izkušeno ženko, ki pa je za naslednika že veljala za izkušeno.
Tudi pri drugem srečanju se Lojze ni mogel pritoževati čez Cigane. Zagotovila mu je prost izhod v mesto, ki ga je prav takrat morda potreboval.
Dobro leto po tistem, no, morda leto in pol, bil je že doma, okoliščine pa so ga privedle do tega, da je bil spet v uniformi, le da tokrat v policijski, takrat še v miličniški.
Lojze še danes čisto natančno ne ve razlike, kaj je policaj in kaj je miličnik. Pač takrat je bili milica tista tisti aparat, ki je urejala vse zadeve, ki so bile preveč umazane za vodečo kasto, o novejši dobi pa bo zgodovina povedala, da so bili to policaji.
Da kdo ne bi slučajno pomislil, da so kaste le v azijskih deželah. Kaste so bile tudi v republiki, ki je bila del Juge in tudi po velikem poku, ko se je republika osamosvojila in si ustvarila svojo višjo kasto, ki je postala vse odločujoča, to pa zato, da ne bi slučajno izstopala, ker bi se potem morala primerjati s skandinavskimi običaji. To pa se ji, po mnenju samooklicanih osamosvojiteljev, ne bi moglo šteti v dobro.
Torej, takrat je bil v Ljubljani.
Nekega večera, pravzaprav je bila že noč, so ga poklicali, da naj se odpelje proti Cerknici in tam naj bi ga malo pred Cerknico čakal rajonski miličnik, to je miličnik, ki naj bi poznal tamkajšnje kraje, torej je bil njegov službeni sedež prav v tistem kraju.
Šele tamkajšnji miličnik mu je povedal, da so pri nekem kmetu v hribih Cigani.
Seveda, takoj je bilo potrebno ukrepati
Ko sta prispela, sta bili tam dve mlajši ženski obe oblečeni v živopisna oblačila, brez dvoma, vse je kazalo na to, bili sta Ciganki.
Tudi, če bi se kasneje izkazalo, da to nista bili, v tistem trenutku sta to bili pa naj bi še tako tajili.
Pa seveda nista tajili, niti namena nista imeli, da bi se predstavili za karkoli drugega. Takrat Cigani še niso poznali diplomacije in njih "ciganskih" navad.
In pa, takrat so se pojavili tudi v Jugi prvi Romi, vsaj govorili so že o tem, da so pač Cigani vsi drugi.
Tisti, ki kradejo, varajo, se okoriščajo in ne vem kaj še, tisti so res pravi cigani, ki pa so se pojavili kot iz ilegale takoj po osamosvojitveni desetdnevni krvavi vojni.
Romi pa so ostali Romi.
"Osebne izkaznice."
-
"V redu, kaj počneta tu?"
-
"Dobro. Šli bosta z nama."
Mlajša se je poskušala prikupiti oblasti in se je ponudila, da prerokuje z dlani.
Lojze se je kar nekako bal resnice, medtem pa ji je njegov kolega smeje se podal roko, da mu je brala z dlani.
No, potem se je dal prepričati še sam. Povedala mi je nekaj resnic, le konca mu ni hotela izdati. Imel je občutek, da mu je hotela povedati, da ga še čaka vse hudo v tem življenju pa kaj, ko ni mogel ustaviti dogajanja pa četudi bi hotel.
Odpeljala sta ju v Ljubljano, tam sta prenočili v varstvu milice, naslednji dan sta bili privedeni pred sodnika za prekrške, če sta se mogli odkupiti v redu, če ne pa so ju vsaj za deset dni dali na hladno.
Lojze je veliko potoval. Povsod je srečaval take in tudi drugačne Cigane.
Prijateljeval je z Romi, spoštoval jih je, saj so mu vedno povedali, kdaj ga nameravajo za kar koli opetnajstiti.
Tisti pravi Cigani, tisti iz parlamenta in tisti demokratični aparatčiki pa so ga opetnajstili pa še v obraz lagali, da so mu storili le in samo dobro.