Z njo se lahko pogovarjamo o vsem, le takrat, ko nanese beseda na hišne ljubljenčke, se ponavadi umakne, zapre vase in tisti, ki jo bolje poznajo, vedo povedati, da se zapre v svoj svet, kjer za te mrcine ni prostora.
Pa ni bilo zmeraj tako. Nekoč, pred davnimi leti, ko je bila še otrok, ji je ded kupil mešančka, s katerim se je igrala domala ves dan. Dobro se še spominja dneva, ko je morala oditi v vrtec in potem v prvi razred. Učiteljica je bila primorana poklicati njeno mamo, da ji je ta po telefonu zatrdila, da kuža ne bo doma umrl od žalosti, ker je ni.
Ko sva se letos, malo pred Veliko nočjo, srečali, sem si morala vzeti veliko časa, da sem lahko prisluhnila vsem spominom, katere je počasi, z mehkim in zvonkim glasom hkrati, nizala ob skodelici čaja in drobnem pecivu, ki mu nisem vedela imena. V Slovenijo prihaja le občasno, toliko, da obišče grob svoje babice in da preveri, kako najemniki vzdržujejo hišo, v kateri se je rodila in preživela prvih pet let svojega življenja.
»Moja mama je zelo nenavadna ženska. Čeprav je bila po rodu iz Bosne, je že v pol leta bivanja na Gorenjskem postala bolj slovenska kot marsikdo, ki je tukaj živel vse življenje. Naučila se je jezika, njen južnjaški naglas je popolnoma izginil in ko se je poročila ter si pridobila še slovenski priimek, se je dobesedno zlila v množici. Žal pa je imel ata, kljub temu, da je bil čistokrven Gorenjec, veliko več bosanskih navad kot je mama lahko slutila. Želel je, da –kljub izobrazbi, ki jo je imela- ostane doma, skrbi zanj, za otroke, in se kvečjemu lahko posveča kakšnemu delu pri Rdečem križu. Njun odnos je postajal vedno bolj peklenski, njuna kopja so se lomila tudi na meni. Potem sva se z mamo, dobesedno čez noč, preselili v Nemčijo, kamor jo je zvabil Fern, ki ga je spoznala v službi. Selitev je bila zame velik šok, saj sva odšli sredi šolskega leta, doma sem morala pustiti babico, kužka, nekaj prijateljev. Mama je šla na boljše, kajti Fern je bil vseskozi do nje izjemen, tudi meni je bil dober oče, ne morem reči drugega. V prvih letih smo se veliko selili, mama se je še učila jezika, jaz pa sem zamenjala kar nekaj osnovnih šol, preden smo se nastanili v bližini nizozemske meje, v majhnem kraju, ki je dihal s preteklostjo, saj je bilo v bližini veliko srednjeveških gradičev, ki so mi dali pozneje navdih, da sem šla študirat zgodovino,« pripoveduje Mihela.
Pri tem si, sem in tja, včasih »popravi« ustnice, kajti obraz ji nenehno »vleče« v levo.
»Bila sem cmerav otrok, kar je bilo razumljivo, saj so me iztrgali iz varne sredine, v kateri sem se počutila ljubljeno. Mama je bila v želji, da napreduje, dokaj agresivna, šla je preko trupel, ob delu je še študirala, veliko je bila odsotna in od mene je, žal, pričakovala, da se bom v tuje okolje vklopila z enako hitrostjo kot ona. Pa ni šlo. Nekoč sem na stopnišču velike stanovanjske hiše, v kateri smo bivali, srečala starejšo gospo, ki je držala v naročju psička, ki me je spominjal na mojega mešančka. Šla sem kar za njo, kuža je prijazno mahal z repom, spoprijateljili smo se in potem sem pri njej preživljala večino časa, ko nisem bila v šoli. Mami tega nisem povedala, ker bi se jezila. Pa bi bilo dobro, če bi, ker bi bila potem prihodnost lahko precej drugačna…«
Neko popoldne se je razbesnela nevihta, Mihelo je bilo strah, in zato je ostala pri gospe Wandi in njenemu kužku. Nihče pa ni niti pomislil, da se bo medtem vrnila njena mama domov. Hčerke ni bilo nikjer, mamo je pričelo skrbeti, poklicala je na policijo in do takrat, ko so policisti prečesali celo okrožje, se je tudi Mihela »spomnila«, da bo potrebno oditi domov.
»O, kako me je mama ozmerjala. Kričala je name kot zmešana, malo zaradi jeze, malo od strahu, le Fern ni rekel nič. Verjetno se ni hotel vtikati, čez nekaj dni pa je od nekod prinesel majhnega mladiča, ljubkega in prijaznega. Bil je rotvajler, Ronn. Ne morem povedati, kako sem se ga razveselila. Upam, da sedaj ne boš več bežala iz stanovanja, mi je rekel Fern. Vse sem obljubila, tako sem bila srečna. Razžalostila me je le moja prijateljica Wanda, ki je ob pogledu na mojega kužka zmajala z glavo in potem mi je odločno prepovedala, da bi ga prinašala s seboj, kadar bi jo prišla obiskat.«
Zgodilo se je še nekaj drugega: pes je, kot po čudežu, popolnoma obnorel Ferna. Postal je povsem drug človek.