RESNIČNA ZGODBA: Nenavadna oporoka

Očeta in matere nisva imela že od ranega otroštva dalje. Za naju je skrbela teta Ela. Bila nama je mama in oče. Pred nekaj dnevi me je poklical njen odvetnik. Teta Ela je umrla, zapustila precej imetja. Bila je bogata gospa. Nisem želela priti na obravnavo, le zakaj bi. S teto sva bili že nekaj let skregani.
Teta je bila bolj zvita, kot so mislili njeni domači ... (foto: www.123rf.com)
Teta je bila bolj zvita, kot so mislili njeni domači ... (foto: www.123rf.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Njena zadnja želja je, da se udeležite razprave o njeni zapuščini! Prej je ne bomo odprli,« mi je odločno povedal odvetnik.

Ni mi preostalo drugega, kakor da sedem na prvo letalo in se po sedmih letih vrnem tja, od koder sem jezna odšla.

»Iz tebe nikoli ne bo nič! Nula si! Si zapravljanje časa,« so mi v glavi odmevale tetine zadnje besede.

Zamerila sem ji. Najbrž iz same trme naredila šolo do konca, nato pa odletela v tujino na izobraževanje. Izbrala sem težko smer, toda trma me je vse skozi vodila in opravila sem odlično. Najbrž bi se morala zahvaliti prav teti, da me je takrat postavila na trdna tla. Takrat, ko sem lebdela in je bila najpomembnejša v življenju ljubezen in počitek od nje.

Žal mi je bilo, ker nikoli ne bo izvedela, da sem dobila v tujini šolnino (kar je bil čudež!), lahko nemoteno študirala in pred meseci dobila odlično delavno mesto. Poleg tega pa sem se še zaljubila. Ko sem pomislila nanj, mi je zaigralo srce.

Pristali smo in z malo potovalko v roki, sem poklicala taksi. Da, le nekaj nujnih stvari sem vzela s sabo. Ne bom ostala. Le kolikor bo potrebno.

Brat je še vedno živel v tetini hiši. Odprl mi je vrata in me objel.

»Vesel sem te, sestrica,« se je zlagal. Nikoli si nisva bila blizu. Teta je pravila, da je po očetu podedoval vso hudobo. No ja, pa vseeno je bil ravno on tisti, ki je skrbel zanjo zadnja leta.

»Lepo, da si prišla. Čeprav predvidevam, da zaman. Stara vešča je vse zapustila meni,« je govoril s priliznjenim nasmeškom.

»Nič hudega,« sem skomignila z rameni. Oh, prav nič se ni spremenil. No ja, mogoče je postal še bolj egocentričen.

»Si vsaj skrbel zanjo,« me je zanimalo.

»Po resnici? Nisem imel časa. Najel sem ji služkinjo. Ko mi je zagotovila, da je njeno premoženje moje, sem se raje posvetil sebi. Sicer pa, kdo naj bi dedoval, če ne jaz? Tebe ni marala, obrnila si ji hrbet,« je govoril. V mislih sem ga že prijela za lase in močno vlekla. Ah, nima smisla! Naj opravimo čim prej, potem se vrnem. Nazaj tja, kamor spadam.

»Eliza in Jakob Petelin,« je vprašal odvetnik.

Prikimala sva. Bratec si je mel roke in čakal na lepe stvari, ki jih bodo slišala njegova ušesa.

»Ela Petelin vse svoje imetje zapušča svoji dragi nečakinji Elizi Petelin. Jakob Petelin lahko še naprej biva v njeni hiši, a lastnica je Eliza Petelin,« je govoril odvetnik glasno in razločno.

Bila sem prepričana, da bom padla iz stola, bratec najbrž prav tako.

V hipu je prebledel, nato pričel kričati, nato zahteval, da odvetnik še enkrat prebere njeno oporoko. Zatrjeval je, da teta ni bila prisebna, ko je to pisala. A brez uspeha. Dobil je prazen nič in odvihral skozi vrata.

Jaz sem še kar sedela tam in nisem mogla verjeti.

»Zelo rada vas je imela, bila ponosna na vas,« je povedal odvetnik.

Odkimala sem: »Ne, bili sva v slabih odnosih.«

Nasmehnil se je, sedel na stol zraven mene in mi razložil: »Teta vam je priskrbela šolnino v tujini in tudi delavno mesto, ki ga sedaj opravljate. Spremljala je vsak vaš korak in bila nadvse ponosna. Vedela je, da vam bo uspelo narediti lepo življenje. Verjela je!«

Zato pa nisem mogla verjeti jaz. Kar nekaj časa. Hvala ti teta, kjer koli že si.
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Obleka ne naredi človeka

Zdaj ko so vse trgovine s tekstilom zaprte, res nimamo ...

KOLUMNA U3ŽO: Nepričakovani oklepaj

Živeti doma v družbi knjig, elektronskega bralnika, spl...

Razmišljanja: Ali medicina sme, kar zmore

To vprašanje je zelo pomembno za vsa področja našega ži...

Naši strahovi - česa se bojimo?

Če nam kdo reče, da se ničesar ne boji, mu ne moremo ve...

KOLUMNA: Rezervni načrt

Ostajamo doma, trošimo manj, niti do frizerja ne bomo ...

KOLUMNA U3ŽO: Kako deluje delovni spomin dislektikov?

Ko pišem, se mi zdi, da obstajam, da sem živel, da živi...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.