»Njena zadnja želja je, da se udeležite razprave o njeni zapuščini! Prej je ne bomo odprli,« mi je odločno povedal odvetnik.
Ni mi preostalo drugega, kakor da sedem na prvo letalo in se po sedmih letih vrnem tja, od koder sem jezna odšla.
»Iz tebe nikoli ne bo nič! Nula si! Si zapravljanje časa,« so mi v glavi odmevale tetine zadnje besede.
Zamerila sem ji. Najbrž iz same trme naredila šolo do konca, nato pa odletela v tujino na izobraževanje. Izbrala sem težko smer, toda trma me je vse skozi vodila in opravila sem odlično. Najbrž bi se morala zahvaliti prav teti, da me je takrat postavila na trdna tla. Takrat, ko sem lebdela in je bila najpomembnejša v življenju ljubezen in počitek od nje.
Žal mi je bilo, ker nikoli ne bo izvedela, da sem dobila v tujini šolnino (kar je bil čudež!), lahko nemoteno študirala in pred meseci dobila odlično delavno mesto. Poleg tega pa sem se še zaljubila. Ko sem pomislila nanj, mi je zaigralo srce.
Pristali smo in z malo potovalko v roki, sem poklicala taksi. Da, le nekaj nujnih stvari sem vzela s sabo. Ne bom ostala. Le kolikor bo potrebno.
Brat je še vedno živel v tetini hiši. Odprl mi je vrata in me objel.
»Vesel sem te, sestrica,« se je zlagal. Nikoli si nisva bila blizu. Teta je pravila, da je po očetu podedoval vso hudobo. No ja, pa vseeno je bil ravno on tisti, ki je skrbel zanjo zadnja leta.
»Lepo, da si prišla. Čeprav predvidevam, da zaman. Stara vešča je vse zapustila meni,« je govoril s priliznjenim nasmeškom.
»Nič hudega,« sem skomignila z rameni. Oh, prav nič se ni spremenil. No ja, mogoče je postal še bolj egocentričen.
»Si vsaj skrbel zanjo,« me je zanimalo.
»Po resnici? Nisem imel časa. Najel sem ji služkinjo. Ko mi je zagotovila, da je njeno premoženje moje, sem se raje posvetil sebi. Sicer pa, kdo naj bi dedoval, če ne jaz? Tebe ni marala, obrnila si ji hrbet,« je govoril. V mislih sem ga že prijela za lase in močno vlekla. Ah, nima smisla! Naj opravimo čim prej, potem se vrnem. Nazaj tja, kamor spadam.
»Eliza in Jakob Petelin,« je vprašal odvetnik.
Prikimala sva. Bratec si je mel roke in čakal na lepe stvari, ki jih bodo slišala njegova ušesa.
»Ela Petelin vse svoje imetje zapušča svoji dragi nečakinji Elizi Petelin. Jakob Petelin lahko še naprej biva v njeni hiši, a lastnica je Eliza Petelin,« je govoril odvetnik glasno in razločno.
Bila sem prepričana, da bom padla iz stola, bratec najbrž prav tako.
V hipu je prebledel, nato pričel kričati, nato zahteval, da odvetnik še enkrat prebere njeno oporoko. Zatrjeval je, da teta ni bila prisebna, ko je to pisala. A brez uspeha. Dobil je prazen nič in odvihral skozi vrata.
Jaz sem še kar sedela tam in nisem mogla verjeti.
»Zelo rada vas je imela, bila ponosna na vas,« je povedal odvetnik.
Odkimala sem: »Ne, bili sva v slabih odnosih.«
Nasmehnil se je, sedel na stol zraven mene in mi razložil: »Teta vam je priskrbela šolnino v tujini in tudi delavno mesto, ki ga sedaj opravljate. Spremljala je vsak vaš korak in bila nadvse ponosna. Vedela je, da vam bo uspelo narediti lepo življenje. Verjela je!«
Zato pa nisem mogla verjeti jaz. Kar nekaj časa. Hvala ti teta, kjer koli že si.