Spominjam se, kako smo nekoč iz bolnišnice poslali bolnika domov z rešilcem. Potem pa je prosil šoferja reševalnega avta, da ga spusti iz avtomobila v vasi pred domom. Kaj bodo pa ljudje rekli, če ga z rešilcem pripeljejo domov! To bi ga skoraj stalo življenje, ker je bila sicer kratka pot do doma zanj prenaporna.
Med ljudmi najdemo pravzaprav dve skupini ljudi. Eni bi se hoteli pokazati pred svetom zdravi in bodo naredili vse, da se v javnosti ne bodo pokazali s palico, berglo, invalidskim vozičkom ali s čemerkoli, kar bi kazalo na njihovo bolezen ali prizadetost. Zdi se, kot da je zanje sramotno biti bolan.
Druga skupina ljudi gre v drugo skrajnost. Že ob lažji bolezni ali invalidnosti naredijo cel cirkus. Včasih se zdi, kot da želijo iz bolezni narediti dobiček. Če si bolan, naj bi se vse vrtelo okrog tebe, naj bi bil po pravici središče sveta. Lahko potem raziskujemo, zakaj tako delajo. Morda so bili v življenju prikrajšani za potrebno pozornost in bi jo radi sedaj pridobili na ta način. Ali pa so po naravi takšni in ne morejo iz svoje kože.
Bolezen je vedno nekaj neprijetnega, zato si ljudje že od nekdaj prizadevamo, da bi jo izkoreninili ali vsaj omilili. Je pa bolezen tudi nekaj, kar človeka zelo zaposluje z mnogimi bivanjskimi vprašanji. Vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo, so: Zakaj se je meni to zgodilo? V čem sem se pregrešil? Ali je morda kdo drug kriv za to? Ali bom ozdravel? Kaj naj še naredim? Ali je moje življenje, takšno, kot je bilo, imelo smisel? Kakšnega? In tako se pojavljajo vprašanja v nedogled.
Mnoga vprašanja ostanejo brez odgovora. Je pa vsaka resnejša bolezen pogosto čas, ko človek več razmišlja o svojem življenju, o smislu vsega, kar je počel, o tem, kaj ga čaka v prihodnje, o svojih odnosih, o vsem, kar je doživel in kar je ostalo neizživeto. Ob vseh teh vprašanjih je bolezen prav poseben čas, ki ima poleg svoje negativne strani tudi svojo pozitivno. Seveda, če jo človek zna videti in razumeti.
V tem smislu sem naslovila tudi svojo prvo knjigo: »Kako udomačiti bolezen«. Kaj naj bi pomenilo udomačiti bolezen? Spoznati in sprejeti, da bolezen ni nekaj, kar je zunaj mene in mi je samo naloženo kot breme, ampak je del moje življenjske zgodovine. Morda sicer težko in neprijetno breme, toda kot človek se uresničujem in rastem samo v soočanju z njo. Kljub vsem velikim napredkom medicine se marsikatere bolezni ne da pozdraviti, ampak mora človek z njo živeti, se z njo boriti in se iz nje učiti – in v njej tudi spoznati možnosti, da mu bolezen pomaga osredotočiti se na to, kar je bistveno v življenju.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)