Tako se verjetno ponavlja skozi celo zgodovino. Vedno znova se pojavi kaj takega, kar dobesedno spremeni našo civilizacijo. Vseh pozitivnih napredkov v medicini smo lahko zelo, zelo veseli in zanje hvaležni. Vedeti pa moramo, da ni vse, kar označujejo kot napredno, tudi res dobro in kar tako brez razmisleka sprejemljivo.
Konzervativno je v celi naši mladosti vedno imelo prizvok nečesa negativnega, nečesa, kar bi se morali na vsak način izogibati. Seveda pri takšnem razumevanju konzervativnosti nihče ni hotel biti, vsaj javno ne, konzervativen. Če pa natančno razmislimo, ne gre za dva pola, ki bi ju lahko označili za pozitivnega in za negativnega, ampak za dva načina gledanja na svet, pri čemer ima vsak nekaj negativnega in nekaj pozitivnega. Včasih je dobro biti napreden, spet drugič je bolje biti konzervativen.
V tem letu mi je veliko dal misliti tudi pogovor, ki sem mu sledila na televiziji. Neki sociolog je zelo jasno povedal, da misli, žal, še vse preveč ljudi ruralno, misliti pa bi morali vsi ljudje urbano, kar pomeni napredno. Ampak ali je res urbano razmišljanje takšno, za kakršno naj bi si prizadevali? Poglejmo samo, kako živimo v mestih. Niti poznamo se ne, kaj šele, da bi si pomagali, da bi skrbeli drug za drugega. Res ne vem, kaj bi bilo bolje, če bi razmišljali bolj urbano.
Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj je napredek. Je res napredek vse, kar novega izumijo? Kaj od tega nam pomaga živeti? V bistvu je napredek samo tisto, kar nam pomaga živeti, zaradi česar smo boljši, zaradi česar je naše sobivanje lažje. Če natančno pogledamo, je od množice izumov le malo takšnih, ki bi izpolnjevali te pogoje. Je resnični napredek to, da vzdržujejo človekovo življenje z mnogimi aparati in zdravili do onemoglosti? Je napredek to, da izven maternice premešajo jajčeca in semenčice, tako da nazadnje ne veš, kdo sta tvoja mati in oče? Vse preveč novih stvari se dogaja brez temeljitega etičnega razmisleka.
To velja tudi za vsa področja medicine. Včasih je bolje biti konzervativen in zdraviti po starih, že uveljavljenih metodah, drugič je morda bolje za bolnika preizkusiti nekaj novega, kar se šele začenja uveljavljati. V vsakem primeru je treba dobro premisliti in v odločanje za terapijo če se le da vključiti tudi bolnika. Konzervativni način gledanja v zdravljenju je vsekakor pogosto zelo dobrodošel in za bolnike zelo dragocen.
Medicina še zdaleč ni samo eksaktna znanost, ampak je zbirka znanosti, intuicije, osebnega razmišljanja in seveda osebne zrelosti, pa še marsičesa. Zato je treba biti prav v medicini zelo previden, preden se na primer neko metodo zdravljenja razglasi za edino dobro in veljavno. Morda je, morda pa tudi ne.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)