Verjetno ne samo v današnjem času, ampak je bilo že od nekdaj tako. Zadovoljstva ti ne more nihče dati, nihče ne more biti namesto tebe zadovoljen. Zadovoljen je lahko človek le sam. Zadovoljstvo ni nujno povezano z zunanjimi okoliščinami. Lahko je nekdo tudi v medicinskem smislu bolan, pa je v sebi zadovoljen in kljub bolezni živi kvalitetno. Lahko pa je nekdo zdrav, kar se tiče izvidov, pa mu to čisto nič ne pomaga. Lahko tudi rečemo, da je notranje zadovoljstvo najpomembnejši kriterij, da se nekdo počuti zdravega.
Zadovoljstvo je nekaj, kar se v človeku neprestano razvija, raste ali pada, je včasih krhko in drugič spet trdno. Če že kot otrok od doma dobiš pozitivno usmerjenost v življenje, ti je potem gotovo laže biti zadovoljen. Vendar ima vsak človek vso svobodo, da iz svojega življenja naredi takšno ali drugačno umetnino. Samo veliko več truda mora vložiti v to, če mu pogoji niso dani od otroštva.
Mnogi stari ljudje so zelo nezadovoljni s svojim življenjem. Pri večini si težko predstavljam, da bodo postali bolj zadovoljni, preden bodo umrli, čeprav je tudi to mogoče. Zato pa se mi zdi toliko pomembneje, da se že mladi ljudje zavestno učijo biti zadovoljni in hvaležni za vse dobro. Kako lepo bi bilo živeti v družbi, kjer bi bilo več zadovoljnih ljudi! Biti zadovoljen pa ne pomeni, da nisi kritičen do vsega dogajanja in da si stalno ne prizadevaš, da se stvari obrnejo na bolje. Ne smeš pa dovoliti, da bi bilo nezadovoljstvo tvoje glavno vodilo.
Premišljujem, kaj vse se je spremenilo od takrat, ko sem se odločala za študij medicine. Res je, da postaja človek starejši in se z veseljem spominja stvari iz mladih let. Pa kljub temu mislim, da ne gre samo za to. Pred petdesetimi leti je res bilo drugače. Ne samo v medicini, ampak v celotni družbi. Takrat smo se odločali za študij medicine večinoma zato, ker se nam je zdelo vredno pomagati bolnim.
Zdaj imam občutek, da je drugače in da se ne bi želela znajti v zdravstvu niti kot zdravnica niti kot bolnica. Gotovo ne gre samo za spremembe v zdravstvu, ampak v celotni družbi. Prav je, da stopajo v ospredje pravice posameznika. Hudo pa je, ko postanejo te pravice odločilne. Družba postaja vedno bolj skupina posameznikov, katerih pravice so od vsega najbolj pomembne. Pravice brez dolžnosti. Nekaj, kar je pravzaprav skregano z zdravo pametjo, pa vendar obvladuje vse naše življenje. Na vseh področji, na področju zdravstva pa čutimo to še na prav posebno. Bolniki pogosto naravnost zahtevajo najboljšo oskrbo in zdravje zase ne glede na to, ali je to sploh mogoče. To razumejo kot svojo pravico. Po drugi strani pa so tudi zdravniki in drugo zdravstveno osebje otroci današnje družbe in se ne zavedajo več, da je skrb za bolnega človeka bistvenega pomena. Aparature so sicer napredne in dragocene, ampak to, da nekdo, zdravnik in medicinska sestra, skrbi zate, da mu ni vseeno, kako bo s teboj, ni čisto nič manj pomembno kot vsa znanost.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Kliknite tukaj in preberite zanimiv intervju.