Celostna obravnava starostnikov na vseh ravneh zdravstva predstavlja izziv za strokovnjake in laike, ki se formalno in neformalno srečujejo s težavami starostnikov, in to je tema letošnjega 19. strokovnega simpozija Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.
Đurđa Sima, dipl. m. s., predsednica DMSBZT Ljubljana, je uvodoma poudarila, da so številke več kot zgovorne: projekcije za EU kažejo, da se bo delež starejših od 65 let z 18,2 % v letu 2013 povečal na 28,1 % do leta 2050. Število zelo starih ljudi (torej tistih, ki so starejši od 80 let) naj bi se po napovedih do leta 2050 podvojilo. Staranje prebivalstva zatorej lahko razumemo kot izziv za našo civilizacijo in vložek v našo prihodnost. Zato bo dolgotrajna oskrba v prihodnosti ključna pri zagotavljanju družbene stabilnosti. Vzpostavljanje dolgotrajne oskrbe ni več dilema ali ideološko vprašanje, temveč realnost, ki zahteva jasno definicijo dolgotrajne oskrbe in premišljeno načrtovane aktivnosti, ki bodo dolgoročno zagotavljale vzdržen sistem. Tu pa imajo pomembno vlogo prav medicinske sestre.
Dolgotrajna oskrba presega do zdaj znane vzorce oskrbe
Dolgotrajna oskrba ne predstavlja zgolj novega stebra zavarovanja ali nove oblike pomoči za stare ljudi, temveč presega do zdaj znane vzorce oskrbe in spodbuja iskanje novega sožitja med ljudmi. Pri tem so pomembni medgeneracijski odnosi, na katerih bodo morali temeljiti trendi oskrbe starejših.
Starizem je tisti, ki lahko vodi k manj kakovostni zdravstveni obravnavi starejših pacientov, zato je zavedanje tega problema in obravnava te teme v zdravstveni oskrbi ključna za izboljšanje storitev in doseganje optimalnih zdravstvenih izidov starejših pacientov. Preseči je treba kronološki pogled na starost, ki krepi starizem in povzroča starostno diskriminacijo. Starizem v zdravstvu se najpogosteje kaže kot zloraba, pootročenje, poniževanje, uporaba ponižujočega govora, medikalizacija in neustrezno zdravljenje pacientov.
Izzivi, s katerimi se že danes sooča zdravstvo, so na eni strani sistemski, kot so skrb za ohranitev dostopnosti do zdravstvenih storitev in storitev dolgotrajne oskrbe ter izboljšanje dolgoročne vzdržnosti sistemov. Na drugi strani pa so v zdravstvu izzivi, ki se dogajajo na mikro ravni, na primer prisotnost starizma in diskriminacije, kar pomembno vpliva na kakovost zdravstvene oskrbe in posledično na zdravstvene izide. Sistemski dejavnik, ki ohranja starizem v zdravstvenem sistemu, so tudi izobraževalni programi zdravstvenih delavcev, ki so premalo usmerjeni v razbijanje negativnih odnosov do starosti in staranja.
Evropska komisija (2018) ocenjuje, da v trenutni ureditvi dolgotrajne oskrbe v Sloveniji ostaja nejasno, kako bo država povečala stroškovno učinkovitost, dostopnost in kakovost oskrbe, zato je Sloveniji ponovno izdala priporočilo za izvedbo reforme na področju dolgotrajne oskrbe za leti 2018 in 2019.
Okrepitev mreže patronažne dejavnosti
Sedanjo, sicer dobro organizirano mrežo patronažne dejavnosti v Sloveniji bi bilo treba ustrezno okrepiti, opolnomočiti, ji dati avtonomijo pri odkrivanju odstopanj in jo sistematično vključiti v obravnavo problematike starejših oseb v domačem okolju. Medicinske sestre v patronažnem varstvu pripomorejo, da lahko ljudje daljši čas brez večjih težav (oziroma ob obvladovanju težav) ostanejo v domačem okolju, s čimer posredno pripomorejo tudi k zmanjševanju bremena izdatkov iz zdravstvene blagajne. Patronažno varstvo bi lahko v smislu preventivnega delovanja prispevalo še več, če veljavna zakonodaja starejšim osebam ne bi omejevala pravice do preventivnega patronažnega obiska.
Medicinske sestre morajo pri svojem delu uporabljati metode postopka zdravstvene nege pri geriatričnih bolnikih, ki je pomembna iz več razlogov, predvsem pa zato, ker je nega prilagojena potrebam bolnikov in ni spontana, temveč organizirana in načrtovana ter nadzirana s strani medicinske sestre, ki s tem jamči kakovost nege.
Poleg tega pa je potreben tudi razmislek o paliativni negi kot ustrezni negi proti koncu življenja starejših oseb. Slovenija je sprejela številne dokumente, resolucije, strategije in zdaj je čas, da od besed preidemo k dejanjem. Družbena ureditev naj zagotavlja pogoje, ki bodo omogočali dejavno, zdravo in zadovoljno staranje in medgeneracijsko sožitje ter sodelovanje.