Ali je lahko zveza z generacijsko zelo različnima partnerjema uspešna?
Statistične raziskave so v tej zvezi uporabne le pogojno. Interpretacije so vselej težke, ker suhoparna statistika zavaja, metodologija takšnih raziskav je oporečna. Teoretično gledano skozi psihoanalizo je mogoče reči, da se en par, ki se glede na starost močno razlikuje, ujema celo življenje tako in toliko, kolikor se partnerja ujemata preko njunih otroštev doživetih v primarnih družinah, predvsem je pomembno ojdipalno obdobje. Navadno je trajnost partnerske sreče največ odvisna od potrpežljivosti in zvestosti mlajšega partnerja v libidinalnem tandemu, bodisi mlajše ženske v partnerstvu s starejšim moškim, ali pa mlajšega moškega v partnerstvu s starejšo žensko. Prav slednji tandem – mlajši moški in starejša ženska – je najbolj podvržen razvezi.
Kakšne so pasti zvez z občutno starostno razliko?
Generacijske razlike niso tako enostavne in premostljive kot se zaljubljencem v začetku zdi. To kar sčasoma, ko mine zaljubljenost in dober seks, gódi mladi ženski v socialnem in družabnem smislu, navadno ne gódi starejšemu moškemu. Ravno tako se mlajši moški navdušuje nad drugimi (sublimiranimi) užitki kot njegova starejša partnerica. Dan pa je dolg, in življenje tudi. Do razprtij zagotovo pride v interesih in hobijih, ki so sestavni del življenja. Problematična so tudi prijateljevanja in družba v katero si želita partnerja zahajati. Precej nelagodja – tudi z naslova ljubosumja in zavisti, je v neki družbi, ko se pojavi starejši moški s »hčerko«, ali pa starejša ženska s »sinom«. Tudi adrenalin v seksu po parih letih izgine, in par se lahko znajde v seksualno-čustvenih (libidinalnih) »mukah« zgolj zato, ker seks ni več tako dober, ker je postal rutinski in monoton. In če par nima otrok, se slej ko prej razide, ali pa partnerstvo zgolj trpi, trpita pa oba.
Kako je z »enakopravnostjo« v zvezah z občutno starostno razliko?
Koncept enakopravnosti v diskurzu o spolu in (med)spolnih razlikah nima kaj iskati. Gre za miselni in konceptualni absurd in paradoks oz. »error« že v izhodišču. Namreč: vse kar moški (epohalnega) počne na tem svetu, počne zaredi ženske, kot naslednice incestuozno prepovedane matere. Ko žensk moškemu enkrat »da« svoje telo na seksualno uporabo, in če mu rodi še otroka, mora ta moški to žensko t. r. brezpogojno ubogati, jo upoštevati, če le-ta vendarle ne zahteva od njega nekih absurdnih oz. banalnih stvari. Razlika v genitalijah in nanje vezanem konceptu koitusa (spolne združitve) diktira tudi siceršnjo (med)partnersko komunikacijo, ki je vselej seksualno simbolno strukturirana. Vedeti pa moramo, da libidinalno (zakonsko, družinsko) partnerstvo ni sestavljeno iz petelina in »petelinke«, kjer bi oba enakovredno in enakopravno kikirikala – kikirikati mora petelin na pobudo oz. tihi ukaz »pipike« (izraz kura pač ni adekvaten).
Na prvo žogo: ženska v veliko starejšem partnerju išče finančno varnost in očetovsko naklonjenost – in obratno star moški, ki se ne more sprijazniti s staranjem, si išče mlado žensko
Marsikaj v določeni meri drži, razen teza o predsodkih. Predsodki niso družbeni konstrukti, kot to uči feminizem. Predsodki so plod nezavednega míslenja in sklepanja, in to sklepanje je zelo konsistentno in po svoje logično. No, cel kontekst je vendarle teoretsko zelo zapleten. Namreč: denar ima falično simbolno strukturo, je simbol moškega spolnega organa. Tudi moška epohalna dejanja z atributi »boljšosti«, so falična, so simbol penisa. Žensko pa vselej obvladuje nezavedna želja po penisu in vseh (njegovih) faličnih atributih (dejanjih), ki jih premore to »bitje s penisom«, torej moški, kot naslednik incestuozno prepovedanega ojdipskega očeta, ki je oz. mora biti »v lasti« matere.
Kako je s predsodki pri zvezah, kjer je velika starostna razlika?
Večinoma ne gre za predsodke. Gre za intuitivno (ob)čutenje, ki je posledica nezavednih misli, kalkulacij in sklepanj, ki so pogosto veliko bolj »pametna«, kot zavestna sklepanja oz. razmišljanja. Predsodek je morda vendarle ta, da starejši moški ne more spolno zadovoljiti mlade ženske – to načeloma ne drži, vsaj sprva ne; v pozni starosti, npr. po 70. Letu, to morda res drži. Tudi marsikakšen mlad moški se svoje starejše partnerice lahko hitreje naveliča, kot če bi bila ta partnerica kakšno desetletje ali dve mlajša – tudi to ni predsodek niti stereotip.
Ali obstaja "idealna" razlika v letih?
Na to temo bi težko postavili neke eksaktne in rigidne okvirje. S psihoanalitičnega vidika bi lahko dejal, da je dobro, za harmonijo partnerske zveze, in po svoje tudi logično, da je moški nekaj let starejši kot ženska. Ni pa to pogoj sreče in partnerske harmonije. Konflikti v partnerskih zvezah navadno niso posledica razlik v letih. Če je razlika 10 let – v moško korist, še ni nujno, da se bosta partnerja zaradi tega kaj bolj prepirala ali se prej razšla. Določeno partnersko ujemanje oz. prepiranje niti ni toliko odvisno od razlik v letih, razen če medgeneracijska razlika le ni prevelika.
Če imate vprašanje za teoretskega psihoanalitika Romana Vodeba, mu ga lahko zastavite TUKAJ.