Ta teden, ko me ni bilo doma, sem dobila pretresljivo pismo neke Miličine znanke. Zgodbi, ki jo zapisujem, je dodala še nekaj povsem novih poudarkov, kar je razumljivo, saj drugi ljudje, ki spremljajo našo zgodbo, po navadi vedo veliko več kot si lahko mislimo. V pismu pa je zapisala še nekaj splošnih, a krutih resnic. Na primer: dokler nam gre dobro, nam je malo mar, kako živijo drugi. Ali pa: srečni ljudje zlepa ne razumejo tistih, ki se jih drži smola. Miličina znanka se je, poleg vsega ostalega, na dolgo in široko razpisala tudi o številnih polenih, ki so jih dekletu metali pod noge tisti, ki so deklico imeli za ''moteč element'', za ''napako v sistemu''.
To, da znamo hitro planiti pokonci, če se krivica dotakne nas, vemo. Če se hude reči dogajajo drugim, žal, raje pogledamo stran, kot pa da bi priskočili na pomoč. Ne vsi, mnogi pa!
Za Milico so vsi '' vse vedeli'', vaške čenče so pač delovale 24 ur na dan. Jasno je bilo, da se ji pri rejnikih slabo godi, da so bili učitelji pogosto krivični do nje, da so jo neštetokrat po krivem obdolžili, četudi je pri ''zločinu'' sploh ni bilo zraven. Pa se je molčalo, kajti kdo bi se sovaščanu, prijatelju, dobremu znancu…zameril zaradi otroka, kateri bo itak, prej ali slej, odšel drugam?
To so bili časi, ko se je daleč naokoli hitro razširil glas o tem, kako je Vladimir gugal Milico na kolenih. Nihče pa ni vzel v bran dekletca, ki je o teh sprevrženih rečeh pripovedovalo prostodušno, saj ni vedelo, da si z odkritostjo koplje lasten grob.
''Spolnost mi je bila pomembna kot kruh, saj sem le takrat, ko se me je moški dotaknil, čutila, da nekomu nekaj pomenim,'' nadaljuje s svojo zgodbo Milica. Že zelo zgodaj so k njej pričeli hoditi različni fantje, ki so želeli izgubiti ''nedolžnost'', izgubljeno in nikogaršnje dekle jih je mikalo, četudi so jim odrasli grozili, da jih bo ''umazala''. Če jo je kdo kdaj udaril, tega ni vzela za mar, saj je bila tepeža in vseh mogočih oblik nasilja vajena, kar je bila na svetu.
''Pogosto sem se zatekala v laži, še sama nisem vedela, kaj je res in kaj se je porodilo v moji fantaziji. Žal so me predobro poznali, zato so me, za nameček, obsojali tudi zaradi izmišljotin, ki sem jih stresala iz rokava. Pogosto sem živela v nekem sanjskem svetu, kamor sem se zatekala, če me je srce le preveč bolelo. Vladimirja sem si predstavljala kot nekakšnega princa na belem konju, zame je to tudi bil, saj mi nikoli ni naredil nobene sile, vsaj ne na način kot drugi moški. Pa so me vzeli v avto tako spoštovani očetje, pomembni možje, tudi taki, o katerih se je pisalo v časopisih. Ko se je zunaj stemnilo, so se spremenili tudi oni. Doživetja, ki so se vrstila, bi lahko zapolnila debelo knjigo! Le sem in tja mi je kakšen stisnil v roke dinar, čokolado ali kaj podobnega. Ko so se enkrat olajšali, so me napodili stran, se oblekli in odpeljali. Za nekaj časa sem potem šla tudi v ''popravni dom'' na Planino, kjer sem se počutila še bolj ujeto kot sicer. Silili so me k redu in učenju, kar je bilo grozno, saj sem bila navajena svobode. Z nikomur se nisem razumela, zatekala sem se v samoto, sanjarjenja z različnimi prividi pa so postajala vse močnejša. Nekoč so že mislili, da imam božjastne napade, odpeljali so me v Klinični center, kjer sem kar nekaj časa ostala na opazovanju, a so ugotovili, da tiči razlog za nenavadno počutje drugje. V glavi sem imela ogromno cisto, ki je pritiskala na center za dihanje, zaradi česar sem tudi padala v nezavest. Ko sem se že malo bolje počutila, sem slišala medicinske sestre, ki so prihajale v sobo, kako so druga drugi sporočale, da tam leži ''tista, ki nima s seboj niti spodnjih hlačk, niti zobne ščetke''. Potem je ena od administratork prinesla vrečko, v kateri so bile nekatere stvari njene hčerke. Prvič v življenju sem imela lastno pižamo in modrček. Bila sem zelo vesela in če sem le mogla, sem se splazila v kopalnico, kjer sem si pomerjala eno in drugo,'' se spominja.
Milica ni znala povedati, zakaj se potem, ko so jo odpustili, ni več vrnila na Planino, ampak je odšla domov. Komaj kaj mesa je bilo na njenih kosteh, še zmeraj je veliko bruhala, jedla bolj malo, pa še za tisto, kar je spravila vase, je potrebovala ogromno časa.
''Pogosto sem se zasačila, da me je med jedjo kar zmanjkalo. Ne vem, sem zaspala, ali sem bila nezavestna, nikogar ni bilo, da bi ga vprašala. Čez tri mesece so me peljali na kontrolni pregled, povedala sem, kaj se mi dogaja, zdravnik me je s kladivcem udaril po kolenu, da je le-to sunkovito švignilo k višku, potem pa me je začudeno pogledal in rekel, kaj se grem, saj je z menoj vse v redu. Malo za šalo: še danes, če hočem preveriti svoje počutje, se udarim po kolenu in če noga trzne, vem, da mi ni nič hudega,'' se prvič, kar kramljava, nasmehne Milica