Podobno, kot bi z avtom zapeljali v mehko blato. Lahko se trudimo speljati, vendar bo naš trud zaman, učinek bo celo nasproten. Bolj kot se bomo trudili, bolj globoko v blatu bomo pristali in da o našem zunanjem izgledu niti ne govorimo. Vsi tisti, ki smo enkrat že pristali z avtom v blatu, vemo, da je plin potrebno dodajati počasi, ker se drugače kolesa vrtijo v prazno in da je potrebno pod kolo potisniti nekaj trdega, zaradi oprijema. Včasih je potrebna pomoč nekoga drugega, da nas izvleče iz tega stanja.
Podobno je z zamero. Bolj na hitro želimo razrešiti zadevo, bolj se zapletamo in velikokrat potem potrebujemo nekoga, ki nam bo pomagal zadevo videti še iz drugega zornega kota in nas potisnil v pravo smer.
Pa si poglejmo malo pobliže definicijo zamere in mogoče več o tem, kaj se dogaja s posameznikom in kako iz tega stanja.
V slovenskem slovarju knjižnega jezika je zamera pojasnjena kot: (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja.
Verjetno o tem, zakaj ljudje zamerimo ni potrebno posebej pisati, saj skoraj ne poznam človeka, ki ne bi kdaj občutil zamere in vsega, kar sodi zraven.
Bolj kot kaj zamera je in kakšna je njena definicija, pa nas zanima, kako le ta vpliva na naša življenja in naše zdravje.
Vsi že vemo, da ima vse svojo energijo, tako tudi energija zamere nosi svojo. Zamero in odpuščanje omenjata že Biblija in Sveto pismo, kar pomeni, da se s tem problemom srečujemo že tisočletja, pa vendar nismo nič bližje rešitvi, kadar smo vpleteni sami. Podobno kot vsi vemo, da kajenje škoduje zdravju, pa kljub temu ljudje kadimo.
Pri svojem delu sem odkrila, da ljudje največkrat zamerimo staršem, nemalokrat tudi bogu oziroma stvarniku, sistemu, naciji, domovini, zemlji, hiši, ….. Zamere segajo celo v prejšnja življenja, ali pa so zamere kopirane od naših prednikov. Zamera pa ni samo domena ljudi, temveč tudi živali in naše babice bi z gotovostjo trdile, da tudi rastlin.
Kadar sami ne moremo spustiti zamere, poskuša to namesto nas narediti naše fizično telo in s tem to energijo shrani. Tako se energija zamere največkrat manifestira v telesu v obliki cist, bul, tvorb, v obliki raka, napade jetra, trebušno slinavko, oči. Kadar o zameri težko govorimo, ker jo želimo zamolčati, to vpliva na ščitnico. Poznamo pa tudi zamero do sebe, ki pa se največkrat kaže v tem, da se nam v življenju vse zapleta, ko človeku ne gre in ne gre.
Zamere se lahko zavedamo ali pa ne in včasih je tako »zakopano« zamero težko prepoznati, kot da je spremenila preobleko in tudi ta najeda naše psihofizično zdravje. Prepoznamo jo lahko skoraj vedno kadar se nekdo pretirano »žrtvuje« v nekem odnosu. To je lahko skrb za mamo, skrb za moža, ženo,… Na zavednem nivoju se seveda tega niti ne zavedamo.
Veliko se piše o tem, kako je potrebno odpustiti in pozabiti na zamero in sploh kako je slabo zameriti. Pri svojem delu sem odkrila več škode zaradi tega, kar se ne sme, kot pa zaradi tega, kar dejansko je.
Zavedati se moramo, da smo se ljudje rodili za izkušnje in tudi zamera je ena izmed njih. Nič ni narobe z zamero, če le ne traja predolgo, saj z zamero sporočamo, kako huda je naša bolečina in želimo poravnavo. Izkušnja tako zaznamuje vse vpletene in vsi vpleteni imajo možnost učenja. Odpuščanje pa je velikokrat dvorezen meč. Verjetno bom sprožila val polemike, vendar sem se veliko o zameri in odpuščanju naučila na delavnicah Postavitve družine pri Bertu Hellingerju in naučeno uporabila v praksi. Z energijo odpuščanja namreč sporočamo enemu, da ni doživel bolečine in drugemu, da ni nikogar prizadel. Moramo vedeti, da ni učenja brez izkušnje in napredka brez bolečine, velja seveda za vse vpletene. Z odpuščanjem bi torej oba oropali izkušnje in učenja.
Kako pa potem iz začaranega kroga? Iz izkušenj lahko povem, da zamera ne bo izginila sama od sebe. Potrebno jo je izraziti in zraven še vso paleto občutkov, ki bodo privreli na dan. Sama priporočam ljudem naj zapišejo vse na papir in potem napisano zažgejo. Dokler ni izpeta vsa jeza in vsa grenkoba, tako dolgo ne bomo mogli naprej. Dokler vsaj eden ne bo slišal zgodbe, pa čeprav smo to mi sami, ne bomo mogli spustiti zamere.
Šele, ko ni več kaj »povedati« lahko stopimo iz svojih okvirjev in začnemo bolj objektivno gledati na izkušnjo. Mir v duši nastopi, ko vse skupaj sprejmemo, da je vse točno tako, kot mora biti in da je vse na svojem mestu. Kadar pa uvidimo, da smo točno zaradi te izkušnje postali bogatejši ali smo na podlagi te izkušnje celo obogatili življenja drugih, takrat govorimo o opravljenem izpitu. Kadar pa tega koraka ne boste mogli narediti sami, pa je res najbolje, da poiščete pomoč, saj se še spomnite avta v blatu, ne?
Največkrat ugotovimo, da se je vse nekje začelo. Po navadi se zavemo, da prva zamera sega v rano otroštvo in je povezana s starši, največkrat z našo mamo. Ta je tista prava, ki bi jo morali najprej predelati, vse ostale so večinoma ponavljanje, saj nam življenje ponuja lekcije dokler ne opravimo izpita. Zato se velikokrat zavemo, da se pri zameri kuja mali otrok in ne odrasla oseba, ki je prevzela odgovornost za svoje življenje.
Znano in zanimivo je tudi, da so ženske večinoma bolj zamerljive od moških. Verjamem, da je temu tako, ker smo hčerke največkrat materine rivalke in ne hčerke.
Če je vaša zamera še preveč boleča, da bi jo lahko spustili in sprejeli izkušnjo, se ne obremenjujte s tem kaj bi morali narediti. Mogoče še ni vaš čas. Naredite to kar čutite in zaupajte, če je potrebno pa poiščite pomoč strokovnjaka, ki mu zaupate.
Vedite, da za vsakim dežjem posije sonce in se blato posuši in zagotovo bo sonce posijalo tudi vam!
»Pa brez zamere!«, bi rekli Slovenci.
Mojstrici reikija Tatjani Frumen lahko vprašanje zastavite tukaj.
Še več boste našli tukaj.