Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu

Moj navdih > Knjige | piše: P. L. | 19.10.2013
Prvi izvirni slovenski roman, ki prikazuje alzheimerjevo bolezen skozi oči bolnika samega. Njegova pripoved je prepletena s čustvi domačih, ljudi, ki ga imajo radi in lahko le nemočno opazujejo, kako se jim oddaljuje v večno temo …
Aleksandra Kocmut, Čisto sam na svetu (založba Modrijan)
Aleksandra Kocmut, Čisto sam na svetu (založba Modrijan)
Aleksandra Kocmut, Čisto sam na svetu (založba Modrijan) Čisto sam na svetu ... (foto: ZM)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Če nimamo lastnih izkušenj z alzheimerjevo boleznijo, z demenco, potem ljudje pogosto le skomignemo z rameni in rečemo: »Pač, je pozabljiv, je sklerozen. Ima demenco!« In nanj pozabimo. Niti se nam bolezen ne zdi tako zelo huda in tragična, saj nismo vpleteni vanjo.

A alzheimerjeva bolezen je veliko več, kot le bolezen. Je trpljenje bolnika in vseh njegovih, je strah, je obup, je osama, pa čeprav ga nekdo drži za roko, je nemoč in propad.

»Življenje je postajalo vedno težje. Silno naporno se je bilo kar naprej pretvarjati, da ne opaziš, kako je vse narobe, kako ti govorijo same laži, kako ti kradejo, te puščajo samega, lačnega, te zasmehujejo. Zoprno je bilo, ker se je ženska, ki so mu jo dodelili, naj ga pazi, kar naprej cmerila. In kar naprej je spreminjala stanovanje, premikala je pohištvo, menjavala zavese, postavila kavč v kuhinjo …«

Pisateljica Aleksandra Kocmut v knjigi delno opisuje zgodbo svojega očeta, ki je bil na začetku le hudomušno pozabljiv pri dejanjih in besedah, kasneje pa se ta dejanja sprevržejo v trpljenje njega samega in njegovih bližnjih.

Tako nazorno izkušnjo lahko opiše le nekdo, ki je bil tam, ki je doživel vso to agonijo, trpljenje, ki je okusil nemoč, ki je skozi tragedijo sprevidel, kako majhen in nebogljen je lahko človek.

»Če bi bil gospod x premožen človek, bi imel štiriindvajset ur na dan ob sebi nekoga, ki bi skrbel zanj, mu pomagal, pazil nanj in mu delal družbo. Ekipo usposobljenih negovalcev, od katerih bi vsak preživel del dneva z njim, tako da se nobeden od njih ne bi mogel izčrpati, tako da bi bil vsak vedno polno energije, dobre volje in pripravljen na morebitne izpade gospoda x. ker je bil običajen državljan z običajnimi dohodki upokojenca, je imel štiriindvajset ur na dan ob sebi ženo, ki ga je še vedno ljubila, ki pa ni bila več tako mlada, močna in zdrava kot nekoč …«

Bolezen je gospoda x oropala dostojanstva, mu odvzela vse in ga porazila. Kljub temu pa je gospod x v svojih bližnjih pustil pečat tistega, kar je nekoč bil. Spomin nanj se je prenašal naprej na njegovo potomstvo in v njihovih očeh je gospod x ostal junak. Prav tak, kot je bil nekoč.
Knjigo priporočam.

Knjiga je bila izdana pri založbi Modrijan.
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Spet nič pošte

Starejši, upokojenci radi čakajo poštarja, posebno če ž...

Super ideje za recikliranje plastične embalaže

Se tudi vam kopiči že uporabljena plastična embalaža? V...

3 živila, ki temeljito očistijo pljuča in jih razstrupijo

Kadite, ste kadili? Imate pogosto težave z boleznimi di...

Misel za 16. januar

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Vremenska napoved za 16. januar

Kakšno vreme nas čaka?

Zvezdnica se vrača

Po desetih letih se vrača na Televiso.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.