Prezrt in nezdravljen: Sindrom nemirnih nog

Verjetno poznate človeka, ki težko sedi pri miru. Krči in izteguje noge, zvoni z njimi, se preseda, premika, pogosto vstane in naredi nekaj korakov… Zdi se, kot da se svojega početja ne zaveda in da je nanj navajen. Vzrok za to, kar počne, ni v živčnosti – na kar večina ljudi najprej pomisli, pač pa v sindromu nemirnih nog.

Gre za nevrološko motnjo, ki se kaže – kot že ime pove, v nemirnih nogah in potrebi, da se napetost v njih sprosti s premikanjem. Nemir lahko zajame tudi roke in celo telo. Oseba preprosto ne more biti pri miru. Simptomi se pojavijo, ko se umiri (na primer usede), posebej izraziti pa so zvečer in ponoči. Spanec je nemiren, bolniki se pogosto prebujajo in zaspijo šele proti jutru. Večina se jih na stanje navadi in sploh ne pomisli, da bi težave zaupali zdravniku. Z nemirnimi nogami živijo leta in celo desetletja, kar sčasoma zahteva davek: postanejo kronično utrujeni, nerazpoloženi, čez dan so zaspani, pojavijo se kronične bolečine, splošna oslabelost… Ko se končno odpravijo na pregled, sledi razočaranje: vsi izvidi so v redu, vzroka težav ni mogoče odkriti.

Sindrom nemirnih nog nastane zaradi pomanjkanja dopamina v možganih. Gre za živčni prenašalec, ki je »vpleten« tudi v Parkinsonovo bolezen. Zato bolnike s hudimi oblikami sindroma nemirnih nog zdravijo z dopaminskimi agonisti – zdravili, ki jih uporabljajo pri Parkinsonovi bolezni. Najpogostejši pravi vzrok za sindrom nemirnih nog pa je pomanjkanje železa ali motnja v njegovi presnovi, kar povzroči hudo motnjo metabolizma. Posledica so »sesuti« kemijski procesi v telesu, med drugim tudi nastajanje dopamina v možganih. Ko zaloge železa (feritin) pri spravimo na normalno raven, težave izginejo.

 

PREBERITE TUDI: Parkinsonova bolezen: Kako s kineziologijo do nasmeška na ustih?

Sindrom nemirnih nog je ena od najbolj prezrtih zdravstvenih težav sploh. Ocenjujejo, da ga ima (v bolj ali manj izraziti obliki) 10 odstotkov populacije . Vsak deseti, torej. Polovica bolnikov s kronično ledvično odpovedjo ima tudi sindrom nemirnih nog. Podobno velja za metabolni sindrom in diabetes tipa 2. Pogostnost s starostjo narašča, še posebej po 60. letu starosti. Ko starostnik iz danes na jutri postane nemiren, stanje pripisujejo pešanju zaradi staranja, Parkinsonovi bolezni, duševnim motnjam in drugim boleznim ter jih temu primerno (napačno) tudi zdravijo. Dodatna težava je, da so simptomi najbolj izraziti zvečer in ponoči. Nemirni starostniki, posebej v institucionalnem varstvu, tako noči začnejo z uspavali in pomirjevali, jutra pa z nevroleptiki. Popolnoma po nepotrebnem. Težave bi rešilo nekaj kapsul železa na dan.

Zadnje študije tudi kažejo, da merjenje hemoglobina za potrditev povezave med pomanjkanjem železa in sindromom nemirnih nog ni dovolj. Nujna je določitev koncentracije feritina. Gre za preprosto krvno preiskavo, za katero ni potrebno biti tešč, na izvid pa lahko kar počakamo. Feritin je celična beljakovina, ki na kontroliran način shranjuje in sprošča železo in je pravi pokazatelj zalog železa v telesu. Slednjih primanjkuje 90 odstotkom ljudi , ki jih pestijo nemirne noge. Pogosto se tudi izkaže, da je hemoglobin v mejah normale, feritina pa je (pre)malo: manj kot 100 mikrogramov na liter. Maksimalna normalna koncentracija feritina je 336 mikrogramov na liter za moške in 307 mikrogramov na liter za ženske.