Med dislektiki in linearno mislečimi se odpre prepad. Kako ga premostiti?
Da bi razumeli, kako drugačnost oseb z disleksijo (lahko) deluje na njih same in na druge, sem naredila ta zapis.
Zgodilo se je … Nisem več razmišljala o nekaterih kulturnih posebnostih tam, v neki državi ob Baltiškem morju, državi prevladujoče ruske kulture, tiste, še iz socialističnih časov, časov čakanja na navodila »od zgoraj«. Prej pasivni in vodeni odrasli se zdaj težko znajdejo, saj morajo sprejeti izzive na vseh ravneh, tudi kulturni. Nekaterim tako primanjkuje osebnih stališč in psiholoških odlik za drugačen, nehierarhičen način sobivanja. Vse to sem vedela, a me je zaneslo in sem na to pozabila. Prekršila sem kulturno kodo, ki zapoveduje, da kdor vodi sestanek ali projekt ipd. ni v dialogu, marveč monologu! Ni, da bi ga motili! Projekt pa je praviloma poln neznank, odkrivanja, sprotnih rešitev in načeloma projektno delo dislektikom ustreza.
Pozabila sem tudi na nekatere druge kulturne posebnosti, ki jih sicer že dolgo poznam. Rusi ne morejo opraviti več nalog vzporedno, marveč le korak za korakom. Če, denimo, priletite na neko letališče in je drugo letališče oddaljeno zgolj deset minut vožnje ter je vaš let komaj čez pet ur, je povsem nemogoče, da bi nadaljevali pot v istem dnevu, raje vas prizemljijo v mestu, kajti dveh stvari pač ne gre opraviti v enem dnevu. Od predavatelja se pričakuje, da predava kot s prižnice, nikoli ni v dialogu, bolje je, da ne vodi delavnic, a če vendarle ... Lahko so dobre, a bo predavatelj kljub vsemu dobil slabo oceno. Za predavanje dopoldne 10, za delavnico popoldne zgolj 6−7.
Kulturno kodo dežele sem prekršila, ker sem sama prosila za sestanek po Zoomu, kar je v projektih sicer mogoče in dobrodošlo … Sklicala sem sestanek, ker je v projektni dokumentaciji vrsta napak. Vrstni red dejavnosti v praksi namreč ne drži. Znanje, ki ga pridobimo v eni fazi, moramo uporabiti v naslednji fazi. »Kaj bomo s tem vrstnim redom?« »Prehitevaš, to bo na vrsti komaj čez dve leti.« »Ja, ampak moramo vedeti že zdaj, kako se bomo iz klobčiča izvili ..., kako do tja, do takrat!«
Dislektiki preskakujemo korake, skačemo naprej in nazaj, kar linearno misleče druge spravlja v obup , kar − vrh tega − v nekaterih kulturah ni dopustno
Ker stvari niso dorečene, sem si drznila prositi tudi za potrdilo, ali prav razumem, kdo so ciljne skupine v tem izobraževalnem projektu. »Preberi v dokumentaciji!« Name se je vsul plaz. Kot da ne bi nikoli bila docentka v akademskem svetu, kot da ne bi nikoli bila mednarodna izvedenka, kot da ne bi nikoli prejela državnih nagrad za svoje socialne inovacije, kot da ne bi bila avtorica monografij prav s področja tega projekta, kot da me morajo drugi šele vzgojiti, name prenesti temeljne norme obnašanja, da razvijem skupek potrebnih lastnosti za življenje v družbi itd. Vsi formalni uspehi tega sveta, nekateri temelji moje identitete, mi niso več pomagali. Počutila sem se kot pred šestimi desetletji in kasneje večkrat skozi življenje. Potem sem v jezi kriknila: »Sem prebrala, a bi zgolj želela, če mi potrdite to in to … Ker imam disleksijo, se težko vdenem v miselne poti drugih. Moram vprašati … Ali je to tako težko razumeti in mi priti naproti?« Nastala je tišina. Naslednji dan sem dobila opravičilno pismo s prošnjo, da razložim pojav. Spominjam se, da se mi je nekaj podobnega dogajalo tudi v skupinski terapiji, v katero sem bila vključena ob meni neznosni adrenalni izgorelosti. Opazovala sem druge v skupini, malo govorila o sebi, če mi ni bilo treba, mnogim pomagala, a skupina mi je jezno očitala drugačnost, rekoč: »Vsi smo enaki!« Takrat sem se prvič slišala reči: »Ne, nismo! Ste se kdaj vprašali, kaj pomeni biti dislektik? Koliko napora moramo vložiti, da se prilagodimo vašemu načinu mišljenja, da smo razumljivi ... Nismo enaki in prav je tako! Malo medsebojnega sočutja in spoštovanja pa ne bi škodilo!« Spominjam se, kako močan čustveni napor je zahtevala ta izpoved, da so mi po tistem dali posteljo, da sem lahko zdržema spala šest ur in več in se prebudila v olajšanju.
Takšnih reakcij v mladih letih ne bi bila sposobna. Tudi ne vem, če so bile pravilne, so pa gotovo bile učinkovite.
Morala zgodbe
Značilnosti disleksije je vredno poznati. Nerazumevanja ni treba zmeraj trpeti. Ljudje se ne razumemo, če ne spregovorimo, vendar tudi dislektiki bi se morali poglobiti v drugačnost linearnega mišljenja in v frustracije, ki jih morebiti linearno misleči doživljajo ob nas.
Stik
Inštitut za disleksijo
Poljanska 6, Ljubljana
Oseba za stik: Petra Bališ
E: petra@balis.si
www.institutzadisleksijo
