Ki lase dolge bi mi česala, jih v ljubko kitko spletala. Ki nežno z dlanjo hrapavo bi me objela, mi skrivnosti ženskega sveta razodela. Ki punčko iz cunj živopisnih bi sešila in venček marjetic drobcenih na glavo mi položila. Ki pela bi starodavne pesmi mi srca, s pravljico milo v sen zazibala. Ki skrinjo umetelno izrezljano s polno spominov bi imela in vlečko čipkasto mi razkrila, v kateri se je poročila. Ki modra bi bila, mi zgodbe mistične, bajke in povesti na uho prišepnila. Ki učila bi o življenju me, zdraviti ljudi, živalskega sveta govoricam prisluhniti. Ki zelišča zdravilna z mano bi nabirala, tančice misteriozne mi odstirala. Ki vrtnico dehtečo na vrtu zame posadila bi, odprla vrata v svet vil in palčkov mi. Ki čaj iz romantičnega vrča z narisanimi rožicami natočila bi in v srčnosti znala bi uživati. Ki polna veselja bi bila, žarečega zaupanja in bleščečih biserov srca.
In glej, danes z vetričem milim k meni je priplavala, me prav goreče k sebi stisnila: »Otrok moj, tako srečna sem, da spet sem s teboj. Prinašam ljubeč pozdrav ti žarečega Srca, nežen poljub Boga. Odslej večno s tabo bom prepevala, modrosti sveta ti razkrivala.«
Modra starka, hvala ti. Rada pijem iz izvira tvoje srčnosti, srkam vase nektar večne živosti. V objemu tvojem srečna sem, radosti življenja se zavem.