Besede. Misli. Pisava. Jezik. Slovenščina.

Drage besede, pomembne ste mi, prinašate mi radost, smeh, vesele, srečne dni. Odpirate vrata mi modrosti, vzpostavljate most med nebom in zemljo, neskončne prostranosti širino. Prebujate me, prižigate ogenj strasti, me božate, ujčkate, v večnost ponesete. Ozdravile ste me, očistile navlako preteklih dni, me umile do popolnega sijaja čistosti, obsijale s soncem, ljubeznijo.
Besede, misli, pisava ... (foto: Milena Matko)
Besede, misli, pisava ... (foto: Milena Matko)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Kakšna sreča in ponos na obrazu matere, ko otrok, kobacajoč se, prvič dvigne ročice in dahne svoj »ma-ma«. Neizmeren pomen poslednjih besed umirajočega, ki si želi še zadnjič olajšati dušo, vzeti ljubeče slovo. Dragocen spomin na prve črke, okorelo zapisane z lastno roko. Še vedno so biseri solz v očeh. Nek poseben čar je, občutek vzhičenosti, ko roka drsi po tipkovnici ali ko nosnice ujamejo vonj črnila, ki se razliva po čistini nepopisanega lista papirja. In polni belino, jo dela drugačno. Kot glina, ki gneteš jo pod prsti, oblikuješ do končne veličine popolnosti.

Za moj stik z dušo gre. Takrat samo jaz in Ona sva, ničesar drugega. Govori ali modro molči, včasih šepeta, v redkih trenutkih ječi, prosi, roti. Besede ljubezni, ki zdravijo, dajejo smisel bivanju, prinesejo radost, božajo dušo, opevajo veličino srca. Lahko orosijo lepe oči, vzpostavijo stik z ljubeznijo. En sam »Rad se/te imam« ozdravi dušo, pamet in telo. Ko bi ga le večkrat izgovorili zares, iz srca, na glas ali vsaj potihoma … Magična moč ene same preproste besede »hvala«. O, vem, da še znamo reči »prosim« in »oprosti mi«, se nasmehniti, prijazno pozdraviti.

Spoštujmo besede, zavejmo se jih, dajmo jim navdih. Srčna beseda nas ponese v nebesa, odpre vrata v raj, obogati vse, kar je. Odzvanja v ušesih še leta, stoletja, cela življenja po tem, ko je bila izrečena, videna, zapisana.

In spoštujmo sebe, lepo Slovenijo, naš jezik - dragocen je, srčen, močan. Pomemben je, v njem so zapisane kode Boga, šifre za dostop do Srca. Naužijmo se ga, pišimo ga, govorimo, pojmo. Negujmo ga, čuvajmo – to naše dragoceno darilo. Berimo Zdravljico, Dramilo. Ohranimo dvojino, tisti poseben zven, ki poje v ritmu srca. Začutimo jo, to našo lepo Slovenščino, bogata je, raznolika. Upajmo si biti ponosni nanjo, jo ljubiti, ohranjati. Vrnila nam bo, nas objela, nagradila, veselo zapela.

 
Morda te zanima tudi:

Podarjamo knjigo Florence Littauer; Osebnostni plus

V sodelovanju z založbo Chiara bomo vsako sredo podaril...

KOLUMNA: Splošna izobrazba

Večina Slovencev ni na nivoju, kar se dobro kaže tudi v...

KOLUMNA: Ali moja muca še kaj prede?

»Maja, prosim, pokaži mi, kako se zbriše zgodovina klic...

Milena Miklavčič: "Bolj slepi, kot smo, ne bi mogli biti."

»Slovenci imamo kup nesmiselnih pregovorov, ki nas nago...

KOLUMNA: O bližajočih se praznikih

Praznik vseh svetih nikogar od nas ne razveseli, predvs...

Resnična izpoved: »Rak ni smrtna obsodba!«

Šest let je minilo od trenutka, ko se je danes 51- letn...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.