Že v poznejših zrelih letih sem doživljal prelesti gorskih panoram Dolomitov. Nazadnje sem jih obiskal leta 2019.
Naj vas spodbudim k obisku prelestnih poti z opisom štirih mojih »počitnic« v Dolomitih.
Ni pretiraval Andrej Mašera v knjigi o »sanjskih« Dolomitih , da se le v Dolomitih iz zelenih pašnikov v nebo poženejo skalne ostrice, ki jim ni para. Doživel sem ponovno vso lepoto, mogočnost in privlačnost Dolomitov, pa tudi prijaznost domačinov spodaj.
Zadnje dni julija 2013 sem preživel pet čudovitih dni v italijanskih Dolomitih. Kot po navadi je treba že na poti do željenega cilja priti preko vsaj enega dvatisočaka. To je bil Kronplatz/Plan de Corones nad Brunicom. S prijateljem sva občudovala panoramo gorskih vrhov naokoli, spominsko obeležje – veliki zvon in kar šest gondol/žičnic, ki se iz različnih smeri stikajo na vrhu. Travnata pobočja segajo do vrha in nudijo pozimi odlično smuko.
Šele ob sedmih zvečer sva priromala v dolino Alta Badia v mestece Cilfosco (1646m), kjer sva v vili La Dorada štirikrat prenočevala. Z balkona vile La Dorada je bil sanjski pogled na pogorje Sella, Cir in Sassonger. Zvečer so za »naju« pripravili dobrodošlico s koncertom pihalne godbe pred cerkvijo, po koncertu pa še z ognjemetom. Preveč lepo za prvi dan!
Naslednjega dne sva pričela turo na Gardenskem sedlu. Na poti sva se malo ustavila pred kočo Jimy Huttle in na sedlih Tiscer Joch in Cerpeina Joch ter končno »priplezala« na Sas Cianpac (2667m). Na vrhu je bilo srečanje z domačinoma Adolfom in soprogo Renato iz bližnjega Brixna, ki sta bila dobra poznavalca Julijskih Alp in našega očaka Triglava. Izmenjali smo posetnice. Niže doli sem že prijateljeval s punčko Margarito iz Belgije. Današnji vrh je dva metra višji od Sassongerja, ki pa je zaradi svoje oblike mnogo markantnejši in viden daleč naokoli.
Na večernem sprehodu po Colfoscu je bilo prijetno srečanje s fantičema, ki sta vlekla na meh Avsenikove melodije. Na mojo željo sta brez napake zaigrala svetovno znano Golico.
V nedeljo je pot vodila do Corvare (upravnega središča Alta Badie)in Sankt Kasiana na sedlo Val Parola, kjer se je začela naporna pot v vročini po dolgem podolgovatem hrbtu do navpične stene Setsassa (2561m). Tega dne so v Bolzanu namerili 37 stopinj.
V ponedeljek sva najprej prečkala Gardensko sedlo in se ustavila na sedlu Sella. Cilj ture je bil Coll Rodella (2485m). Pričelo je deževati in koča je bila dobrodošla. Proti Cofoscu je pot vodila preko prelaza Pordoi s postankom v kraju Arabba in na prelazu Compolongo. Popoldne se je zvedrilo, zato sva odšla še na Col Pradat.
Zadnjega dne sva se preko prelazov Val Parola in Falzarego malo nižje odpravila na vrh Nuvolau (2575m), ki je nudil enkraten panoramski pogled na dolomitske vršace z zasneženo Marmelado, tokrat zelo blizu.
Opoldne sva se odpeljala proti Cortini, Toblaškemu jezeru, Toblachu, Silianu in Lienzu proti Ljubljani. Južna Tirolska me je očarala že lani (2012) na obisku Sextenskih Dolomitov, tokrat me je Alta Badia začarala za vekomaj…
V DOLOMITIH SO POTI ZA STAREJŠE (2015)
Že četrto leto sem preživel čudovit teden v Dolomitih, takrat v njenem osrčju v dolini VILLNOESS. Dobesedno ušla sva s prijateljem, odličnim dolgoletnim poznavalcem Dolomitov, iz visokih temperatur v osvežujoče gore. Našla sva oaze miru, bila aktivna pohodnika in se naužila kmečkega visokogorskega življenja in kulturne krajine. St Peter in St. Magdaleno obkroža prelestna gorska panorama Skupine Geisler.
V gorski skupini Geisler je Reinholdu Messnerju oče že pri petih letih pomagal pri vzponu na prvega tritisočaka. V najboljših alpinističnih letih je bil R. M. prvopristopnik na mnogih vrhovih Geislerja.
Dnevna bera pohodov je bila dobrih sedem ur. Začenši s planin in vrhov Wurtzjoch, Maurerberg, Plose, Mc. Telegraph; po Gunter Messnerjevi poti proti Tullnu, na Kreuzjoch mimo planine Medalges Alpe do Bronsojoch. Iz Zauseralma na Glatschalm in po poti Adolf Munkel do Geisleralm. Ena najlepših visokogorskih dolomitskih poti je bila Gschnagelnkardt Alm. Nahaja se v naravnem parku Puez-Geisler, ki mi je očaral z nepozabnimi vtisi nebeškega sveta med travniki, gozdovi in Dolomiti. Adolf Munkel poti so prijetna starejšim, pa tudi gibalno manj sposobnim.
Opoj gora okušam že od otroštva do danes. Toliko lepote in notranjega miru kot takrat pa že dolgo nisem podoživel. Zato bom svoja občutja izrazil z besedami pokojnega Franceta Avčina (iz uvoda v njegovo knjigo Kjer tišina šepeta, ki je na moji nočni omarici):
»Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po jih, po tej Zemlji. Ko ne bo ne tebe ne mene in nikogar ve, ki bi s Turgenjevom še iskal skritih svetišč, kjer tišina šepeta.«
DOLOMITI, TUDI V MUHANSKEM VREMENU LEPI IN ŠE VELIČASTNEJŠI (2016)
Že peto leto zapovrstjo so bile moje »počitnice« Dolomiti. Prejšnji teden sem preživel v Alta Badii in iz prijetne vasi Colfosco (1646m) vsak dan (tudi v mokrem vremenu) doživljal najbolj fotogenično gorsko skupino v Alpah.
Če sem lanske Dolomite poimenoval sanjske gore po avtorju Andreju Mašeri, letos sam dodajam, da so Dolomiti tudi v muhastem vremenu lepi in še veličastnejši.
V Colfosco sva se sprijateljem vrnila po treh letih, da bi prehodila nove poti. Izbiro pohodov sva morala prilagoditi muhastemu vremenu. Pričela sva s Coll Rodello (2485m) in po Friedrich August poti okoli gore Sassolungo do naslednje koče. Skupina Sassolungo je nekaj posebnega in samosvojega. Nad širnimi travniki, ki obdajajo vso skupino, se nad kratkimi melišči dvigajo navpični skalnati kolosi. Nazaj grede sva doživela močan naliv in točo. Naslednjega dne sva iz doline Wengen krenila na Ritjoch – Kreuzspitze, kjer so se odprli razgledi na Kronplatz in Piz da Peres.Tretji oblačno-deževni dan sva se iz Corvare napotila na goro Chertz in po bližnjih planinah.
Popoldne se je v Colfoscu na cerkvenem trgu pričelo tradicionalno krajevno praznovanje s kmečkim sejmom in užitki okusnih dobrot. Nadaljevalo se je s predstavo harmonikarja Daniela in kitarista Viktorja, ki sta na mojo željo navdušila z Avsenikovimi skladbami. Daniel prijateljuje s Sašom Avsenikom. Ob 21. 00 se je pričel koncert pihalnega orkestra iz Valdaore, ki je navdušil s popularnimi skladbami in solo klarinetistom-dirigentom. Ob 22.00 je bil vrhunec večera. Z vrha gore Pisciadu sta priletela z neba dva osvetljena padalca in tik nad našimi glavami pristala na trati pred koncertnim prostorom. Praznovanje se je končalo s tradicionalnim ognjemetom v glasbenem ritmu.
Letošnji dosežek je bil dostop na Piz Boe (3152m). Z gornje postaje nihajne žičnice Sass Pordoi (2950m) sva sestopila do koče na škrbini Forcella Pordoi (2829m) in potem počasi (letom in kondiciji primerno) do vrha. Piz Boe je visoka gora in vsaka vremenska sprememba lahko pomeni resno nevarnost. Na vrhu sva uživala v širnem razgledu, tako po Dolomitih kot tudi daleč naokoli. Razveselila sva se tudi srečanja z rojaki z ljubljanskega Viča in Postojne.
Iz prelaza Pordoi sva naslednjega sončnega dne krenila proti koči Viel den POL na Saso Capello (2557m). Na poti domov v nedljo sva v deževnem vremenu obiskala še Helm v Sextenskih Dolomitih, ki sva ga občudovala že pred tremi leti.
Dnevna bera pohodov je bila letos dobrih šest ur (uro manj kot lani). Letos sem doživel kljub muhastemu vremenu prelepe zelene travnike, srhljivo prepadne stene, kipeče gorske velikane, pa tudi neizmerno prijazne poti za malo manj mlade kosti.
DOLOMITI, ČUDOVITO LEPI (2018)
Leto nazaj mi je hrbtenica »odsvetovala«, milo rečeno, vsakoletne tedenske Dolomite, letos sem ponovno doživel vso lepoto, mogočnost in privlačnost Dolomitov. Dolomiti nudijo seniorjem v neokrnjeni naravi široko paleto možnosti: od jezerskih in panoramskih sprehodov do zahtevnih pohodov proti tritisočakom.
(Foto: Milan Pavliha; Ta posnetek je nastal 9. avgusta 2019, ob zadnjem obisku Dolomitov.)
S prijateljem sva prejšnji teden občudovala panoramo gorskih vrhov naokoli in travnata pobočja, ki segajo zelo visoko. Ubirala sva manj zahtevne panoramske – razgledne poti in hoje nisva doživljala kot šport, temveč kot nekaj mnogo lepšega in izpolnjujočega.
Iz Welschenofna sva se vsak dan odpravljala na ture. Prvega dne sva po panoramski razgledni poti na višini 2.300 m do koče Pavline in nazaj porabila 4 in pol ure. Drugi dan sva se odpeljala v Obereggen, s sedežnico na Oberholz ter po panoramski učni poti Feudo. Na povratku sva obiskala še »kralja Dolomitov« Karersko jezero, ki po jezerski barvi spominja na našo bistro Sočo. Pozno popoldne nas je med večerjo obiskala prava toča; bližnji potok je podivjal. Pred mnogimi leti, leta 1966, je menda poplavil mnogo hiš v bližini. Ko je ujma prenehala se je osvežilo. Hladna zvezdnata noč je napovedovala lepo vreme.
Naslednjega dne je pot vodila čez prelaz Lavaze v Pompeago, odtod s sedežnico na Agnelo in po planinski poti na vrh Doss Branchi (2.274 m). Tu sva imela čudovit razgled na smučišče Zanggen, Weisshorn (na katerem sva že bila pred leti), Schwarzhorn in na skupino Latemar, ki sva jo »pohodila« pred štirimi leti. Presenetila naju je (hvala bogu v planinski koči) nenadna popoldanska nevihta, ki bi skoraj odnesla šotor planinske koče. Gondola je za slabo uro obmirovala.
V petek sva se zaradi neugodne vremenske napovedi s kabinsko žičnico odpeljala na Fromer Alm, nato pohodniško do prelaza Nigger Pass (1690 m), do planine Joch Alm in pod planino Hagen Alm po strmi poti, včasih spremenjeni v deroč potok do doma (Welschenofna). Popoldne sva naredila še eno turo in je bila celodnevna bera hoje dobrih šest ur!
V soboto sva se odpeljala proti Zajzerskim Alpam. Iz kraja Seis am Schlern (Alpi di Siusi), z gondolo do Compatsch ter pohodno do vrha Puflatsch (2.174 m). Sprehod na Puflatsch nama je koristil, pretegnila sva noge in še na povratku domov doživela tišino dolomitskih vršacev, tišino, ki je ne slišijo vsi. Še šest ur vožnje preko Val Gardene, Colfosca, Corvare, Lienza...sva porabila do Ljubljane.
***
Za zvestobo goram sem bil že neštetokrat poplačan. Gore oblikujejo v nas smisel za dobro in lepo. Gore tiste, ki hodijo po njihovih poteh z iskreno mislijo v srcu, prej ali slej nagradijo.
Gore (poleg drugih ljubezni) mi še vedno izpolnjujejo življenje, čeprav je korak že počasnejši in gore čedalje višje in strme.
Milan Pavliha