Pobrskajte po svoji notranjosti in začnite čez čustvene rane dajati obliže – obliže ljubezni, odpuščanja, sočutja, razumevanja. Nihče vas ni prizadel namerno. Starši ali partner so delali najbolje, kar so znali, in če so še z vami, še vedno delajo to, kar najbolje znajo. Odpustite jim – tudi oni so bili otroci, ki so jih starši vzgajali po najboljših močeh. Otrok do petega leta starosti sprejme programe, ki jih ljudje, ki ga vzgajajo, prenesejo nanj. Mogoče so vaši starši ali partner živeli v pomanjkanju ljubezni, mogoče so bili pogosto kaznovani? Kako bo človek, ki ni okusil ljubezni, delil ljubezen naprej? Česar nimaš, ne moreš dati.
Zato odpustite najprej staršem – hvaležni bodite za dar življenja, hvaležni za prvo leto starosti, ker si sami niste mogli obrisati niti riti. Nihče izmed nas ne bi mogel preživeti sam. In to je zadosten razlog za globoko hvaležnost ljudem, ki so skrbeli za nas v prvem letu starosti. Povejte svojim staršem, da jih imate radi. Napišite jim pismo in jim sporočite, da ste jim hvaležni. Napišite jim, da jim oproščate za vse konflikte, ki so se nabrali; ker razumete in veste, da so se trudili po svojih najboljših močeh. Napišite jim, da jih imate radi.
Če niso več z vami, jim vseeno lahko poveste, da ste hvaležni. Ljubezen ne umre. Ljubezen je večno čustvo, ki ga lahko občutijo tudi duše umrlih.
Nato odpustite družini in bližnjim ljudem.
Zavedajte se – če je nekdo zloben do vas (zaradi vaše zunanjosti, zaradi vašega dela, zaradi vaših domačih, zaradi vašega razmišljanja …), ima ta človek težave sam s seboj. Če pa vas opazka zaboli, pomeni, da je pritisnil na čustveno rano, ki je odprta. V tem primeru imate težavo tudi vi. Ljudje okoli nas so naši učitelji, so naši osebni čustveni trenerji. Vprašajte se: »Kaj se moram naučiti? Kaj občutim? Kaj je moja življenjska šola?«
Če si v mislih znova in znova predvajate film, kako vas je nekdo prizadel, kako vas je ranil, kaj vam je rekel, kaj vam je storil, si praskate dušo, s tem pa se rane znova odprejo in spet krvavijo. Tega se duša ni prišla naučit. Duša se je prišla naučit odpuščanja in ljubezni. Ko boste na ljubeč način znali poskrbeti za sebe, se bo zgodilo to, kar se mora zgoditi.
Pri svojem delu imam veliko opraviti z ljudmi. In vsak človek ima svojo zgodbo. Ko poslušam te zgodbe, lahko potegnem preprosto vzporednico – če se na lep način ne znaš postaviti zase, ti življenje da klofuto. In če to ni dovolj, te postavi na rob, porine čez rob in takrat moraš ukrepati. Pa ne z napadom – ukrepati z ljubeznijo do sebe. Kot pravi prijateljica Mima: »Po zmagi nad rakom sem postala mali egoist. Sedaj poskrbim za sebe, delam to, v čemer uživam, polna sem zanosa in navdušenja. Imam mir v svojem srcu.«
Priporočam vam, da preberete knjigo Jamesa Redfielda Celestinska prerokba.* Šesto spoznanje govori o čiščenju preteklosti:
Zasliševalci ustvarjajo zadržane ljudi. Zastraševalci ustvarjajo dramo »ubogega mene« ali pa še enega zastraševalca. Tem dramam nadzora ni videti konca. Ponavadi jih prepoznamo pri drugih ljudeh, zase pa mislimo, da jih nimamo. Nujno je, da iluzijo presežemo, sicer ne moremo naprej. Skoraj vsi smo za nekaj časa obtičali v kaki drami, zato se moramo odmakniti in se opazovati, dokler je ne prepoznamo.
Svoje življenje si je treba ogledati kot dolgo zgodbo. Preleteti je treba vse ključne dogodke v življenju od rojstva do sedanjega trenutka. Morate prepoznati in razumeti smisel vseh dogodkov. Odgovorite si: »Zakaj sem se rodil prav mojim staršem, prav v mojo družino? Kakšen namen se skriva za tem? Kaj je bil smisel vsega, kar se mi je v njej dogajalo? Tisto, kar bi želeli spremeniti pri svojih starših, je del tistega, za kar se sam prizadevaš.«
Brž, ko odkrijemo resnico in višji pomen svojega življenja, nam je jasno, kdo v resnici smo, pojasni nam pot, po kateri hodimo, in pojasni nam naše ravnanje.
*Obiščite spletno stran http://www.srecno-zivljenje.com/celestinska-prerokba.html.
In sem začela opazovati: Kaj me moti pri moji mami? To je moja šola – to kar mene moti, moram jaz preseči. Kaj me moti pri mojem očetu? Tudi to je moja šola in moja naloga. Ljudje okoli sebe nam samo kažejo ogledalo – kaj bi morali mi narediti. Dramo opazimo pri drugih, pri sebi pa ne.
V družini smo taki kot smo ... In zato pride do trenj. Družina nam nudi priložnost za rast, priložnost, da postanemo boljši človek. Vprašajmo se: »Ali imam zamere, ki jih nosim v svojem srcu? Me je kdo od najbližjih prizadel in mu ne morem odpustiti?«
»To, kar mi je naredil, rekel ... Tega mu ne morem odpustiti.« Ko vas je ljubljena oseba v preteklosti prizadela, izdala, če vas je znova in znova razočarala, je težko odpustiti, je težko spet ljubiti. Ostaja grenak priokus. Če bi videli svoje čustveno telo, bi videli rane, ki se še niso zacelile; kraste, ki ob najmanjšem dotiku spet zabolijo in zakrvavijo.
Zamere privedejo do blokade na energijskem nivoju in posledično do bolezni.
Rak je neposredno povezan s starimi zamerami, ki so potlačene globoko v podzavest. Edino zdravilo – ko nas kdo razočara in ko nam nekdo naredi krivico – ki nas osvobodi, je odpuščanje. Odpuščanje je sebično dejanje. Z odpuščanjem osvobodimo sami sebe.
Predstavljajte si, da imate v sebi čustveno posodo. V to čustveno posodo se nalagajo nerazrešena čustva: občutki manjvrednosti, čustva jeze na starše, na partnerja, zamera do sodelavke … Kup neizrečenih čustev se nalaga in nalaga. O tem se nismo naučili govoriti – naučeni smo bili biti tiho in potrpeti. Ko je posoda polna, nekje poči. Nekdo je neprestano jezen, drugi uporablja mamila, tretji alkohol, četrti hrano, peti računalnik ali televizijo. Vse to z razlogom, da zbeži od resničnosti.
Če pogosto posegate po nezdravih obrokih, alkoholu ali imate kakšno drugo zasvojenost, si odgovorite na naslednja vprašanja:
• Pred kom bi se rada zavarovala, kdo me je prizadel, zakaj potrebujem zaščito okrog sebe?
• Katera čustva požiram in ostajajo v meni?
• Zakaj se kaznujem?
• Po čem hrepenim?
Naučite se govoriti o svojih čustvih: »Ta trenutek občutim ______.« Povejte to na glas ali še bolje – napišite. Ko z besedami ne pridete nikamor, napišite pismo – v pisni obliki napisana čustva so veliko bolj razumljiva. Ne obtožujte. Ne pišite: »Ti si nepošten/-a, ti si mi rekel/-la, ti si hinavski/-ka, ti si zahrbten/-na, ti si neiskren/-a …« Če vse to opazite pri drugih, se morate vprašati, če te opazke vsaj malo ne veljajo tudi za vas. Ljudje okrog nas nam kažejo ogledalo. Vse, kar nas moti pri drugih, je naša šola. Vedno lahko spremenimo le sebe, ne moremo spreminjati drugih!
Čudežne besede:
Žal mi je …Oprosti mi …Hvala ti …Rad/-a te imam …
Odlomek iz knjige Ko imajo hormoni žur