Ponosno bdi nad svojo hčerjo, prizna, da je v življenju delala tudi napake, iz katerih pa se je naučila veliko, tudi to, da je v vsaki negativni stvari delček pozitivne. Da življenjska pot vsakega posameznika pripelje tja, kamor je namenjen. Ida je danes srečna, pravi, življenje jo je naučilo, ji postavilo takšne in drugačne ovire. Pa tudi nagrado – njeno Taro, na katero je tako zelo ponosna.
Saj sta kot sestri, pišejo spremljevalci na družbenem omrežju facebook. Pa sta res videti tako! Kljub temu, da je Ida pred kratkim praznovala svoj 52. rojstni dan, je videti vsaj deset let mlajša. Nasmejana, zdrava, polna energije.
Tara polni naslovnice takšnih in drugačnih slovenskih medijev, vse oči so uprte vanjo. Nas pa je zanimala njena mati. Za portal MojaLeta.si je Ida Zupančič spregovorila o svojem življenju, nam zaupala delček sebe.
Prihajate iz Gorenjske. Kot ste v pogovoru omenili, živite sami. No, ne čisto sami. V vaši hiški je polno malih bitij, kajne?
Sem čista Gorenjka po očetu in materi, a s skopostjo, ki nam jo pripisujejo nimam nobene veze, saj večkrat dam, tudi kadar zase nimam dovolj. A vedno je tako, da ko daš drugemu, daš največ sebi, zato tudi darujem oblačila, izdelke, denar, ... in to večinoma za zapuščene, mučene, lačne živali.
Že sedem let stanujem na Dobenem, v vasi nad mestom, v leseni hiši, večino časa samo v družbi kosmate družine (živali), ki jim pravim »moja banda«. Selitev sem je bila zagotovo ena boljših odločitev, saj se mi je življenje tukaj močno spremenilo na bolje in predvsem umirilo.
Trenutno so moja banda en posvojeni čivavek Richi in 10 zapuščenih muc, poleg njih pa poskrbim še za sosedove race, gosaka, konje, ... ježke, golobe, ..., no za vse živali, ki jih srečam vsak dan in jim lahko polepšam dan.
Kako bi se opisali sami? Katere vrednote so vam pomembne? Česa ne marate?
Sem pravična, prijetna in čustvena oseba, včasih vesela, včasih žalostna, ne maram konfliktov, krivic in negativci nimajo kaj iskati v moji bližini, sem tudi malce sebična, nestrpna in dostikrat preveč trmasta, imam dolg jezik, včasih povem preveč, delam napake, včasih se ne morem kontrolirat in sem tudi tečna za znoret.
Rada sem sama v svojem svetu, doma ali v gozdu, najbolje pa mi je ob morju, zato je tudi moja želja, da se preselim na Primorsko. Ne ženem se za zunanjimi uspehi, dosežki in materialu, ne zanima me mnenje okolice in živim svoje življenje. Sem rahločutna oseba in duhovno naravnana.
Na vašem facebook profilu sem zasledila, da zelo radi objavljate fotografije živali. Kot ste že omenili, imate tudi polno živali, ki vas obkrožajo. Ste tudi vegetarijanka?
Ja, živali so pri meni na prvem mestu. Tako moje, kot tudi vse ostale. Vse so z razlogom na tem svetu in vse imajo enako pravico živeti kot mi vsi. In živali to čutijo, zato me vedno znova najdejo. Že nekaj let sem vegetarijanka, sem pa na dobri poti k veganstvu. Vzrokov je kar nekaj, zdravje, počutje in seveda misel, da nobena živalca ne bo umrla zaradi mene.
Štejete nekaj čez petdeset let, pa jih nikakor ni videti ne na vašem obrazu in ne na vašem telesu! Kakšna je vaša skrivnost? Kako vam uspe ohranjati tako mladosten videz?
Ja, 52 jih je bilo pred nekaj dnevi. Skrivnost? Mogoče zato, ker večino življenja živim sama in moj sedanji partner je mlajši od mene (smeh).
No, dejstvo je, da se tudi meni leta poznajo in včasih se počutim staro sto let. Najbrž tudi zato, ker sem stara duša in nosim na plečih utrujenost sveta, naveličanost ljudi in sem pa tja tudi svojo. Se mi mora kar naprej nekaj dogajati.
Zagotovo so za mladosten videz malo zaslužni tudi geni, potem pa seveda uravnotežena hrana, veliko spanja, malo gibanja, prisotnost živali in način življenja.
Izogibam se vsem negativnim čustvom, če se le da. Gledam pozitivno naprej in najdem veselje in zadovoljstvo v malih rečeh, toplih odnosih in ljubečih trenutkih, ki me napolnijo z energijo.
Najbrž najbolj pomembno zame je bilo, ko sem pred dobrimi osmimi leti sprejela odločitev o spremembi hrane (izključila alkohol, kavo z mlekom, sladkor, vse bele zadeve, vso hitro hrano, kasneje tudi meso in mlečne izdelke, na koncu pa tudi gluten). V prvem letu sem izgubila 15 kilogramov, počutje in zdravje sta bila občutno boljša.
Od takrat nisem potrebovala zdravnika in nisem jemala nobenih zdravil (antibiotikov). Bolniška je bila samo zaradi prometne nesreče.
In pregled pri zdravniku, vsi laboratorijski testi so ravno pred nekaj dnevi pokazali, da je vse v najlepšem redu, celo odlično, kar se tiče slabega holesterola, saj je celo pod mejo. In gledano na vse skupaj, je možnost za bolezni srca in ožilja manj kot pet odstotkov!
Kakšen je vaš spomin na otroštvo, na mladost? Kaj je danes drugače?
Ne preveč lep, zato sem se tudi zelo kmalu odselila in ustvarila svojo družino, pri 21. rodila hči, a po dobrih štirih letih sva ostali sami. Nadaljnjih 12 let sva živeli sami, a zaradi moje izbire »napačnega« partnerja sva se s hčerjo razšli. Težko je bilo za obe. Ko danes pogledam nazaj, je bilo to tako prav, saj sva danes tudi zaradi teh dogodkov drugačni, predvsem boljši osebi. In seveda sva postali ne samo mama in hči, ampak tudi prijateljici. S Tarino pomočjo, ljubeznijo, delom na sebi in tudi s pomočjo terapevta, sem sedaj predvsem svobodna, mirna in zadovoljna oseba, hvaležna za vse, kar mi vsak dan prinese. Veselim se novih izzivov, saj mi prinašajo novo moč, nova znanja. Vse izzive v preteklosti sem sprejela, se spopadla z njimi in iz vseh situacij odšla kot zmagovalka. Pa čeprav sem bila večkrat povsem na tleh in se danes kar malo čudim sama sebi, kako mi je sploh uspelo.
Kakšen je vaš spomin na vaše stare starše, na vaše starše? Kako se danes razumete s svojimi starši?
Starega očeta se praktično ne spomnim, saj je umrl ko sem bila še majhna, mama je bila pa tista, ki je večino časa kuhala in pekla in sem bila lahko zraven, največkrat zato, da sem »kradla« testo za kruh, svaljke, češpljeve cmoke. To mi je ostalo najbolj v spominu. Stara mama je bila stara sto let, ko nas je zapustila, pa verjemite, nihče ji ni prisodil toliko let.
S starši smo se iz Poljšice preselili na Bohinjsko Belo, ko sta začela graditi hišo in je prinesla kup finančnih težav, bolezni, prepirov, …po mojem zgodnjem odhodu sem se s Taro še vrnila živet nazaj, a nam ni uspelo skupno življenje, zato me kar precej let ni bilo doma. Kasneje smo se spet našli in sedaj so odnosi boljši, predvsem na račun tega, da se po dnevnem obisku vedno vračam nazaj v svoj dom. S sestro Tanjo pa imava reden stik. Se veliko družimo in skupaj odhajamo tudi na izlete.
Kako je biti mamica hčeri, ki jo pozna vsa Slovenija? Kakšen odnos imate z njo?
Hvala. Kar nekaj napačnih odločitev je bilo v mojem življenju, a ta da imam otroka, je bila zagotovo najboljša odločitev. To, da je pa ona moja hči, je zame velika nagrada in ponosna sem, da je me je izbrala za svojo mati.
Tara je bila že od rojstva malo drugačna, posebna, edinstvena. No, saj je tudi rojena na poseben datum - 8.8.88! Večinoma sva se dobro ujeli, je bilo pa težko obdobje, ko sem ostala sama z njo in sem bila primorana biti mama in oče, sestra in prijateljica hkrati. Veliko časa je preživela pri starših in teti, ki so nama bili takrat v pomoč.
Življenje mi ni prizaneslo, saj sva se veliko selili, delala sem tudi popoldan, praznike, vikende, da sva živeli dokaj lepo in nama ni močno manjkalo osnovnih dobrin. Zaradi tega je bila skromno dekle, pridna v šoli in doma, skrbela je zase, delala med počitnicami, se v srednji šoli začela ukvarjati z manekenstvom in si sama služiti denar.
Praktično sva se našli in se bolj povezali, ko je odrasla, ko je že nekaj časa živela sama in je moje odločitve vsaj malo razumela.
Kako je po televiziji gledati hčerko? Najbrž ste zelo ponosni nanjo. Kakšni so vaši občutki?
Zanimivo, adrenalinsko, kritično, prijetno, prestrašeno, polno pričakovanja. Veliko čustev se menja, saj vedno znova doživljam vse kot da je prvič in opazim vse od obleke, ličenja, načina izražanja, tekstov, in ja, vse kar mi je in kar mi ni tisti trenutek v redu, ji tudi povem. In če le utegnem, jo grem pogledat v živo, saj je to posebno doživetje, polno emocij. No, potem pa vse še najmanj dvakrat pogledam po televiziji.
Ponosna sem nanjo do neba in nazaj. In tudi nase. Ker ona je moj največji uspeh in nagrada.
Vse kar je dosegla do sedaj, je dosegla sama, s pridnostjo, predanostjo, znanjem, poštenostjo. Nič ji ni bilo podarjeno, nobenih vez ni bilo uporabljenih. Trdo delo in predanost vsemu kar dela, jo dela takšno kot je.
Vas ljudje kdaj na cesti prepoznajo, vas ustavijo in sprašujejo o Tari?
Ne, to se ne dogaja prav pogosto. Mogoče se ljudje malo bojijo, mogoče so premalo pogumni. Le ko sva skupaj kje je opaziti poglede, šepetanja … Ko sva, na primer, na kavi, v trgovini, je pozornost sosednjih miz, obiskovalcev kar pogosto obrnjena proti nama. Meni je povsem prijetno, zabavno, saj tudi ni bilo nobenih slabih izkušenj.
Vnukov še nimate. Pa se s hčerko kdaj pogovarjata o tem? Si jih želite imeti? Kakšna babica bi bili? Kakšno popotnico bi dali svojim vnukom?
Ne še. Ni še čas za to. Najbrž sem ena redkih mamic, ki svoji hčeri ne »teži« kdaj bodo vnuki. Nikoli nisem bila prav »navdušena« nad otroci, nad živalmi pa vedno. In zato je tudi edinka, ki je ves čas živela v živalski družini, saj sva nekoč v stanovanju imeli 14 živali, na ranču pa tudi do 80.
Tako da, ko se odloči za novo živalco, sem pa takoj za in tudi za varstvo ni problem. In sedaj imamo novo štiri mesečno muco Auroro, ki jo je Tara posvojila iz Društva Arja. Ker je naša familija malce »nora« (sestra, Tara in jaz) jo jemljemo kot članico družine, kot štiri mesečnega kosmatega otroka.
Ja, nekoč pa bi bilo lepo imeti eno malo »Taro«. Punčko ja, ker se kot edina možnost omenja punčka, dolgolaska s skodranimi blond lasmi.
Stroga babica bi bila, nepopustljiva, a seveda ljubeča in zaščitniška, včasih malo nora, najbrž bi ji kupovala preveč stvari, a zagotovo usmerjena v zdrav način življenja, naučila bi jo predvsem stvari, ki bi ji v življenju prišle prav, omejena bi bila uporaba televizije, računalnika, telefona,... in seveda bi jo naučila spoštovati in ljubiti naravo in vse živali.
Včasih zgroženo opazujem, v kakšen svet gremo in kaj bomo pustili našim naslednikom. Predvsem si želim, da bi ljudje spregledali, da samo sami sebe lahko spremenijo in naredijo svet boljši, da nihče drug ni kriv za stvari, ki se dogajajo, da naj vsak prevzame odgovornost nase.
Predvsem pa je važno to, da imaš ljubezen, ker če imaš ljubezen, imaš vse. Naj bo to ljubezen najprej do sebe, do svojega telesa, ki je dom naši duši, do ljudi in živali, narave, sonca in lune, gora in morja.
In vsakič, ko padeš je to razlog, da se pobereš in greš še višje, saj ko si na tleh, pomeni, da si šel po zalet. Vedno vstani, popravi krono in pojdi dalje.