Pred nekaj meseci ste se upokojili, vendar ostajate izjemno aktivni. Kako je vaš običajen dan izgledal pred 20. leti, kako nekaj mesecev nazaj in kako izgleda danes? Je z leti sploh kaj drugače?
Aktivnost je način življenja. Sem hiperaktivna dvojčica, tako sem pred 20. leti organizirala in izvajala zabavne programe in animacijo v restavracijah, diskotekah in na prostem v nočnih urah, pa tja do jutranjih. Pred nekaj meseci so bile prireditve večinoma dnevne in večerne. Zdaj pa se začne moj dan z jutranjimi dolgimi sprehodi s tremi psicami, nadaljuje z delom na vrtu in na raznih projektih v kraju in ko zaključujem, se dan že skoraj konča.
Za katera leta vašega življenja bi torej lahko rekli, da so (bila) najbolj vaša, najbolj vam po meri?
Če malo pomislim, so bila vedno vsa leta moja leta. Razlika med tistimi prej in temi po upokojitvi je, da je imel prej teden šest dni in eno nedeljo, zdaj imam pa vsak dan nedeljo. Kako preživeti nedeljo, pa je popolnoma odvisno od mene, kar je kar naporna, a lepa odločitev. Odkrivam, da so ta leta pravzaprav nagrada za preteklo delo.
Katere so po vaših dosedanjih izkušnjah največje prednosti življenja v pokoju? Vidite ali občutite morda tudi kakšne slabosti?
Ker sem zelo aktivna in vedno na voljo ljudem, ki kaj potrebujejo, se moje življenje s pokojem ni kaj dosti spremenilo. Zahvalim pa se lahko svojemu zdravju, ki mi dopušča, da počnem vse, kar mi pade na pamet.
Ali menite, da upokojenci danes v Sloveniji dobro, kakovostno živijo?
Mislim, da je pokojnina , ki ti jo odmerijo, sramotna, saj ne omogoča kvalitete življenja starostniku. Glede dodatnega dela pa je zakonodaja, po mojih izkušnjah, nemogoča.
Ste se kdaj v življenju srečali z lastnimi predsodki do starosti in starih ljudi? S pomočjo katerih dogodkov ali spoznanj ste jih premagali, se jih osvobodili?
Seveda , v mlajših letih ne moreš razumeti starostnikov tako, kot kasneje , ko tudi sam postaneš del zrelih oseb. Najbolj so me navduševali starejši ljudje s svojo energičnostjo, željo po novem in optimizmu.
V družbi obstaja kar nekaj tabujev oz. omejitev o tem, kaj lahko ali se spodobi da smo, počnemo, oblečemo, si želimo, kako se obnašamo … pri določeni starosti. Radi podirate te tabuje ali je ostati zvesta sebi kdaj tudi težko? Kateri tabuji vas osebno najbolj motijo ali so vas kdaj prizadeli?
Podiranje tabujev je bilo od nekdaj del mene, saj sem imela srečo, da so mi starši pustili popolno svobodo in me s tem naredili močno in drzno. Edini tabu, oziroma tisto, kar me zares moti, je povezano s človeško sprijenostjo ali pa perveznostjo.
Vaša velika ljubezen je turizem, v katerem delate že dobrih 40 let. V tem poklicu ponavadi ni ustaljenega urnika in ne poznanih vzorcev, ki bi zagotavljali uspeh. S čim vas je pritegnil in kako vas je obdržal vseh 40 let?
Dinamika, kreativnost in takojšnja reakcija ljudi na drugi strani so me v turizmu vedno privlačili. Če si dober, ti to tudi pokažejo, če pa kaj kiksneš, pa seveda takoj sledi kazen. V turizmu sem lahko vedno združevala komunikativnost, kreativnost in tudi delček narcisoidnosti. Turizem je kot droga. Kdor se v njemu najde, pogosto z delom pretirava, kar ti lahko škodi, a želiš si še več.
Všeč vam je knjiga Psi, uspešnica neznanega avtorja, ki govori o ljubezni in življenju in za katero pravijo, da naj bi svojim bralcem spremenila življenje. Bi lahko rekli, da se je tudi vas posebej dotaknila? Kako?
Knjige, ki so se me posebej dotaknile so različne, a v vseh nekako iščem sebe. Nekoč sem potrebovala nauk o pozitivnem razmišljanju, da v meni odpre še eno oko in mi pomaga premagati težave. Usoda mi je poslala to prav v trenutku podiranja domin. Verjamem, da se nič ne zgodi brez razloga.
Poročili ste se razmeroma mladi, pri 21. letih, pri 23. letih pa že ločili. Kako vam je uspelo kot mladi mami samohranilki usklajevati materinstvo, proaktivno kariero in živahno družabno življenje?
Spet se lahko zahvalim mojim staršem, ki so mi vedno stali ob strani, da je moja hči Jana imela preskrbljeno varovanje tudi po vrtcu. Tako sem se lahko popolnoma mirna posvetila svojemu delu. Ko sem delala kot vodička, sem Jano, ki je bila takrat še čisto majhna, pogoste jemala na izlete in tako se je tudi sama naučila komunikacije v tujih jezikih.