Ko se krivulja življenja povzpne nad petdeset let, pričnemo pošteno vrednotiti samega sebe, svoje dosedanje življenje in prihodnost. Na nek način v tem obdobju potegnemo črto in napravimo bilanco:
"Kaj sem v življenju dosegel? Kaj sem ustvaril? Ali sem dobro poskrbel/a za družino, otroke? So srečni, se imajo lepo? Kako se razumem z najbližnjimi? Me ljudje spoštujejo? Kako lahko prispevam k družbi? Kako bom živel/a sedaj, ko nisem več rosno mlad/a? Si želim sprememb, sem poln/a energije ali pa morda brezciljno, s strahom in zaskrbljenostjo gledam naprej? Kaj me čaka?"
Zrelo obdobje je čas sprememb: odrasli otroci doštudirajo, se zaposlijo, gredo od doma, se poročijo, ustvarijo svoje družine, postanemo tudi stari starši; dedki in babice. Hiša smeha, dobre volje, pogovorov pa tudi sporov, lahko v parih letih postane hiša duhov, kjer je prazno in mrtvo, brez življenja. V njej bivata le dva zakonca, ki se dolgočasita eden ob drugem, si gresta na živce ali pa preprosto sobivata skupaj.
To se ponavadi zgodi, če tekom let nismo negovali svojega partnerskega odnosa, ampak smo se bolj posvečali karieri, vzgoji otrok, različnim hobijem in pri tem pozabili na lasten odnos, ki se sedaj izkaže za mrtvilo. Zaradi težkih občutkov praznine se lahko spretno izogibamo čustveni intimi odnosa tako, da si ustvarimo vsak svoj vzporedni zakon: beg iz hiše na vrt, v delavnico, garažo, k prijateljem, v gostilno na pivo, na motor, v različna društva, klube, v pretirano skrb za odrasle otroke in njihove vnuke, celo v prevare ali pa se na tej točki ločimo.
PREBERITE TUDI: Torej, kdaj je ženska resnično stara?
Lahko pa pričnemo neznansko uživati, ko otroci zapustijo dom. Kot bi znova zaživeli, vendar naši motivi ne izhajajo iz bega iz odnosa, ampak iz zadovoljevanja lastne sreče in sreče v zakonu. Tako se pričnemo ukvarjati s športom, vrtnarimo, vrtičkamo, se družimo s prijatelji, pletemo, šivamo, ustvarjamo v garaži, hodimo na izlete, potovanja, a pri tem ne pozabimo eden na drugega. Ljubezen preraste v navezanost, skupno preživljanje časa, oporo, še večje zaupanje, spoštovanje, ne pa v naveličanost, gnev in občutek, da sta si odveč.
Kot kaže, sta v "praznem gnezdu" zakoncev samo dve možnosti – praznina ali polnost življenja.
Ko odraslih otrok ni več doma ali pa so, vendar v zgornjem nadstropju, z lastnim vhodom in lastnim življenjem in družino, se zakonca znajdeta pred novimi izzivi življenja, ko na novo oblikujejo nekatere vidike lastne identitete:
Kaj naj sedaj počnem v svojem prostem času? Kdo sem jaz, ko neham biti aktivna mama? Kdo sem, če ne skrbim in vzgajam otrok, se predajam drugim? Kakšna sem kot žena sedaj? Kako mi je ob možu, ko ga pogledam ali sedim poleg njega? Kaj si od partnerskega odnosa želim sedaj, ko sva končno sama? Me je le-tega strah, sem zaradi tega žalostna, jezna, vesela in srečna? Se lahko izpolnim v novih vlogah, ki mi jih to življenjsko obdobje ponuja? Se lahko sprejmem z vsemi strahovi, vsem preživetim, vsemi dosežki in padci, z občutki, ki se sedaj prebujajo v meni?
Tako sta ključna izziva omenjenega življenjskega obdobja dva: sprejeti spremembe v okolici in na sebi ter na novo oblikovati identiteto, ki jo to obdobje prinaša.
To se ne zgodi čez noč, ampak gre za proces žalovanja za tistim, od česar se poslavljamo, in sprejemanje novega. Kadar sprejetje ni uspešno, lahko zapademo v brezciljnost in potrtost, se ne veselimo prihodnosti, ta nas pahne v depresijo ali na drugi strani tesnobo, ko nismo kos strahovom in skrbem prihajajočega obdobja. Lahko živimo v starih, lepih in prijetnih spominih, s katerimi si grejemo srce in objokujemo čase, ki se ne bodo nikoli več ponovili ter nočemo sprejeti sedanjosti.
Kadar pa je proces žalovanja in sprejetja uspešen, najdemo mnogo novih izzivov: se lotevamo novih stvari, ki smo si jih vedno želeli, a nikoli ni bilo časa zanje, si zadanemo, da se na primer naučimo tujega jezika, postanemo prostovoljec, igralec ali pevec, gremo prvič na potovanje z letalom. Prav na tej prebojni točki človek začne veneti ali cveteti navznoter.
PREBERITE VEČ: Upokojitvena kriza: Kako si pomagati?
Petdeseta leta nam torej lahko pomenijo, da se bo življenje slej ko prej počasi končalo, na dolgi rok se udajamo v usodo in bijemo notranjo bitko s prihajajočo starostjo, ki jo izgubljamo že s tem, ko se ji predajamo, saj nas le-ta popolnoma preplavi in nadvlada.
Ali pa nam petdeseta leta prinašajo pozitivne občutke, da se je sedaj življenje pravzaprav začelo, da lahko resnično živimo zase in zaradi sebe, da imamo sedaj še več ciljev, ki jih želimo doseči, izpolniti kot kdajkoli prej. Da je sedaj resnično in končno nastopil naš čas.
PREBERITE VEČ: Zabavni in modri citati o staranju in starosti