KOLUMNA: Iščemo srečo na pravih mestih?

Utrujeni in žalostni, naveličani ter nesrečni? Kdaj in kdo nas je pripeljal do tu? Najbrž mi sami, pa se tega še zavedamo ne.
Nam lahko nekdo drug povrne srečo? (foto: FReeDigitalPhotos.net)
Nam lahko nekdo drug povrne srečo? (foto: FReeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Skoraj vsako jutro naju sosedova Brigita povabi na kavico. Seveda, lepše jo je popiti v družbi ob klepetu. Sedaj pa že tri dni ni poklicala, ker je jezna name. Tokrat sem povedal preveč, pa čeprav me je moja zvesta ženička, tako kot vedno, ko se odpraviva k njej, strogo opozorila. Dvignila je svoj kazalec, se mi zastrmela v oči, poskušala narediti resen obraz in rekla: »Da se boš lepo obnašal!«

Pa se tokrat nisem mogel zadržati.

Brigita vedno rada pohvali svoji dve hčeri, ponosna je na svoje štiri vnuke in na enega pravnuka. Tudi midva z ženo ne zaostajava. Hvaliva svoje otroke in svoje vnuke. Tokrat je tema najprej nanesla na preobremenjenost. September se še ni poslovil, pa so že tako starši kot tudi otroci dodobra zapreženi v številne obveznosti, brez katerih danes ne gre.

»Starejša hči si je letos privoščila samo teden dni dopusta, pa še to s težavo, je rekla, da je imela prav slabo vest, ko je ležala na plaži, medtem ko je njena sodelavka opravljala še njeno delo. No, saj več dopusta kot teden dni niti ni upala vzeti, se boji za službo. Kam to pelje?« je pripovedovala Brigita.

»Izkoriščanje zaposlenih. Naložijo ti dela za dve osebi, dodajo še slabo vest, če delo ni opravljeno, hkrati pa te ves čas opozarjajo, da bi marsikdo z veseljem zasedel tvoje delovno mesto. Ljudje danes delajo po deset ur na dan, plače so mizerne. Bojijo se za svoj zaslužek, za svoje preživetje in so tiho. Iztrošeni, prazni, pod stresom, utrujeni od vsega,« sem pripovedoval. Tako žena kot tudi soseda sta žalostno prikimavali.

Kdaj smo dovolili, da je tako? Kdaj smo dovolili, da se pridni delavci bojijo za svoje službe? Da so tiho, ko dobijo mesečni drobiž, s katerim komaj shajajo, medtem ko se delodajalci bahajo z dragimi avtomobili in eksotičnimi počitnicami?

Včasih se sicer najde kdo, ki udari po mizi, se opogumi in prinese odpoved ter gre na svoje. Odpre samostojno podjetje, je poln zagona, ima dobre ideje, potem pa – kruta realnost. Država ga tako dobro udari po denarnici, da je po nekaj mesecih ali letih primoran zapreti samostojno obrt in se s sklonjeno glavo vrniti nazaj na svoje prejšnje delovno mesto. Država zahteva svoje, dajatve so velike in malo mar ji je, ali samostojnemu podjetniku posel cveti ali ne. Najprej plačaj državi, nato pa boš jedel!
Vpreženi v delo postajamo vse bolj prazni. Nesrečni, brez načrtov. Današnji dan postane enak jutrišnjemu. Depresija je na pohodu. In tudi tokaj so se našli takšni, ki so prešteli ena plus ena in ugotovili, da se na nesreči ljudi lahko zelo dobro služi.

»Moja mlajša hči je tako izgorela, da je bila vso prejšnjo zimo na bolniški,« spet potarna soseda. »Pa je potem našla človeka, ki ji bo povrnil ravnovesje med dušo in telesom. Mi je ravno zadnjič pravila, kako čuti njegovo pozitivno energijo. Povedal ji je strašno novico, njeni energijski tokovi so popolnoma zamašeni in od tu izvirajo vse njene težave. Ko bosta odpravila vse blokade, se bo njeno življenje bistveno spremenilo!«

Nisem se mogel zadržati, pa sem najprej vprašal, kako pogosto ga bo morala obiskati in koliko bo za en tak obisk energetskega čiščenja plačala. Dobil sem odgovor, ki me je kar malce prikoval na stol. Seveda bo potrebnih kar nekaj terapij, ki pa, v primerjavi z današnjimi plačami, niso poceni.

»Odiranje ljudi, ki so utrujeni, nesreči in potrti, bi moralo biti kaznovano z zaporom,« sem dejal. Tako žena kot soseda sta osupnili, jaz pa nisem mogel biti tiho, pa sem jima povedal, kako to stvar vidim sam.

Zadnje čase sem zasledil mnogo knjig, ki obljubljajo duhovno razodetje. Te niso poceni. Pa razne terapije, ki odpirajo energetske kanale, čistijo čakre, nas povezujejo z angeli, vibrirajo na določenih frekvencah in naše življenje se spremeni. Pa o krajih, kjer je mogoče zaznati najčistejšo, najstarejšo in najbolj belo energijo. To so kraji, ki sami od sebe ponujajo razodetja in spremenijo življenje na bolje. Vse to pa je seveda potrebno drago plačati. Ampak, tam te ljudje gledajo drugače, si njim enak, začutijo tvojo energijo, želijo le pomagati in predati del svojih izkušenj, s pomočjo katerih so postali tako zelo razsvetljeni in srečni. Vse to pa je potrebno seveda drago plačati in tukaj se mi poraja vprašanje: zakaj? Zakaj vsi ti ljudje, ki prodajajo duhovno srečo in popolnost, potrebujejo toliko denarja? Zakaj potrebujejo denar, da bi si lahko kupili materialne dobrine, če pa so prav te vse te nesrečnike, ki pri njih iščejo pomoč, pripeljale do tega, da so nesrečni in nezadovoljni s svojim življenjem? Zakaj jemljejo denar tem nesrečnikom, obenem pa jih zatrjujejo, da je duhovnost veliko bolj pomembna od materialnih dobrin? Na svoji srečanjih, tečajih, predavanjih, terapijah največkrat prodajajo tudi zelo duhovno očiščene, ekološko biološko vegansko energetsko nabite izdelke, ki jih nujno potrebujemo, da smo duhovno napredni, seveda pa so veliko, veliko dražji kot so tovrstni izdelki sicer. Ampak, če nam je mar za svojo duhovnost, za svoje energetsko očiščene točke, jih bomo seveda kupili. In potem nas bodo vsi ti mojstri, ki so sicer zelo duhovno podkovani, a vseeno nekaj stopenj pred nami, potrepljali po rami.

Takšnemu človeku ne preostane drugega kot da se vsak dan odpravi v službo, dela, si zasluži plačo, ki jo potem odnese duhovnim gurujem, ki ga trepljajo po rami in mu prigovarjajo, da je na dobri poti ter jemljejo ta trdo prislužen denar z besedami, da bodo enkrat srečnejši.

»Veš, kaj duhovno napolni, očisti vse energetske kanale ter zbistri vse čakre? Vsakodnevni sprehod v naravo, kjer občutiš najboljšo zvočno terapijo. Ko poslušaš svoje misli, ko se pogovoriš sam s sabo, ko vdihneš sveži zrak, ko poslušaš šelestenje dreves, pesem ptic, ko srečaš človeka in z njim spregovoriš par besed, ko uživaš v lepih razgledih. To je najboljša in najcenejša terapija, ki si jo lahko daš. Domov se vrneš poln energije, saj je prav gozd, narava največja energetska točka in potem z veseljem spiješ kavo ali čaj s svojo družino ter poln zagona kuješ načrte za naprej. Nobenih gongov, pokrovk, bobnov, kart in ostalega človek za svojo srečo ne potrebuje. Vse to najdemo v svoji družini, v svojih prijateljih in v naravi, ki nas obdaja. Vse, kar potrebujemo za svojo duhovnost, bomo našli v sebi in ne v dragih izdelkih, v dragih komercialnih knjigah in v kvazi duhovnih razsvetljencev, ki jemljejo denar obupanemu človeku,« sem povedal sosedi.

Seveda je nastopila tišina. Z ženo sva popila kavo in se poslovila. Čeprav je bila sprva jezna, mi je doma priznala, da sem imel prav, a da bi sosedi to lahko lepše povedal. Mogoče bi res lahko lepše povedal, mogoče pa bom prav s svojimi besedami sprožil razmišljanje še pri komu drugemu.

»Brigita naju jutri zjutraj vabi na kavo,« je zaklicala žena. Malce sem se nasmehnil in si obljubil, da bom tokrat nežnejši z besedami.

Sreda je na portalu MojaLeta.si rezervirana tudi za kolumne! Pošljite nam svoje misli, svojo zgodbo, kolumno, zapis o čemerkoli in objavili bomo, vam pa podarili lepo nagrado!

Do torka, 2. 10. 2018, imate čas, da nam pošljete svoj zapis! Če bo v sredo, 3. 10. 2018 objavljen, boste prejeli Serum ARTISTRY INTENSIVE SKINCARE™ iz Amwaya, ki klinično dokazano zmanjša opaznost izraznih gubic; gubice okoli oči, smejalne gubice in gubice na čelu ter pomaga preprečevati nastanek novih gubic.

Svojo kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si, s pripisom Sreda je čas za kolumne!

Morda te zanima tudi:

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...

MOJ NASMEH: Milimeter za milimetrom

Ko si človek nekaj želi, je pač tako, da se čas zanj us...

Kratke misli: Kako naj jo potolažim?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.