Imam vnuka, enega. Ime mu je Tine in se zelo razumeva in imava rada. Tine je bil pri meni v varstvu, ni hodil v vrtec. Ko je bil majhen, sem mu menjala pleničke in grela mleko, ko je malce zrastel, sva pričela uganjati vragolije, ki jih znata le babi in vnuk. Ker starši so za vzgajanje, babice in dedki pa za razvajanje in za dajanje potuhe. Pika.
Tine je bil rad pri meni in jaz si sploh nisem več znala predstavljati, kako bi bilo brez njega. Je moje sonce, moj razlog, da vsako jutro še pred sedmo švignem iz postelje in pripravim kaj slastnega za pod zob. Tine ima rad domače piškote, včasih spečeva skupaj tudi buhteljne, pa jabolčni zavitek ali pa krofe. Ne le za pusta, midva jih pečeva, ko si jih zaželiva, četudi je poletje.
Pravil pri babici skoraj ni. Morda le eno: Vsak dan naj bo polno doživet in preživet, zvečer pa velik nasmej na obrazu in z neučakanimi mislimi, kaj vse se bo dogajalo naslednji dan – tudi zaspati!
Midva sva to znala. Pekla sva, kuhala, risala in se učila črke. Sestavljala sva smešne pesmice in brala zgodbice od zadnje strani proti prvi. Enkrat poskusite. To je toliko smeha, da boli trebuh.
Sva tudi pospravljala, likala, šivala nogavice, včasih pa hladila tudi buške. Tine je vesel in razigran, hitro se zgodi kakšna nesreča. Sploh pri iskanju skritega zaklada okrog hiše ali pri plezanju na najvišjo jablano. Pa kaj. Buška se zaceli, spomin pa ostane. Na lepe dni, na babico, ki si vse upa in vse zna in vedno tudi prisluhne.
Tudi tistega poznega poletnega večera sem mu. Ko mi je dejal, da noče v šolo, da bo prišel k meni in bova skupaj naredila velikega zmaja in ga spuščala na bližnjem griču. Najraje bi ga spodbujala pri tej ideji, a tudi Tine je moral v šolo. Kar je pomenilo, da se bodo najine skupne urice skrajšale, Tine pa bo postal iz leta v leto pametnejši in večji. Tudi babica bo ponosna nanj.
Na prvi šolski dan smo ga spremljali vsi, njegova starša in jaz. Preden je zakorakal skozi šolska vrata, sva si pomahala v slovo. Tine je odšel novim dogodivščinam naproti, o njih mi pripoveduje in doda še, da šola niti ni tako dolgočasna in da ima nove prijatelje. Veselo mu kimam, saj sem res vesela, da je že tako velik fant. In pove mi tudi, da komaj čaka počitnic, ker morava peči krofe, iz desk sestaviti vlak in ga pobarvati ter imeti piknik sredi dnevne sobe.
Za konec pa še to: Naše življenje, drage babice in dedki, je z vnuki popolno. Sreča je v družini, v lepih spominih in v krofih sredi poletja!
Založba Primus podarja lepo knjižno nagrado!
Radi pišete? Napišite nam zgodbo, lep dogodek, svoje razmišljanje, pošljite nam kolumno in če bo objavljena, boste prejeli lepo knjigo, ki jo podarja založba Primus.
Kolumno nam lahko pošljete na elektronski naslov urednistvo@mojaleta.si, s pripisom - za sredino kolumno.