Kljub ponavljajočemu se vzhičenemu scenariju, ki vključuje proslave, govore, visoke misli o kulturi in še marsikaj, kar vedno znova zaznamuje 8. februar, pa bi se lahko začeli spraševati, zakaj vedno manj ljudi bere. Zakaj je v državi vedno manj kulture in strpnega dialoga. Zdi se, kot da ne bi opazili, da nas tiho zapuščajo povojne generacije izobražencev in tistih, ki so kulturo s prostovoljnim predznakom nosili v srcu in ne na jeziku. Tiste generacije, ki niso manjkale ne na literarnih večerih, ne na otvoritvah slikarskih razstav, ne na proslavah. Tiste generacije, ki so si vzele za kulturo čas!
A kultura niso samo knjige, gledališče, slikarstvo, fotografija….
Pripadam starejši generaciji, ki je odraščala v duhu slovenskega pregovora:''Kdor molči, desetim odgovori.'' Mama je pogosto dejala:''Bodi tiho, bodo drugi, ki so bolj pametni od tebe, odločili, kaj je prav in kaj ne.''
Ker smo znali molčati, smo se tudi lažje, brez ugovarjanja, prilagajali. In vse verjeli, kar je izrekel tisti, ki smo ga imeli za avtoriteto. Gospa Neža, ki je učila slovenščino, pred učenci ni nikoli govorila o Prešernu kot pijancu, Bevku kot moškem, ki je rad pogledoval za krili. Zdelo se ji je bogokletno in nekulturno. Četudi je o kakšnem velikanu slovenske ali tuje literature slišala kaj neprimernega, je o tem pred učenci zamolčala.
Potem pa se je zgodilo, da je eden od kolegov, ki je pisal tudi v srce segajoče pesmi, nekoč zvabil v klet deklico iz osmega razreda. Ko mu je otrok, ves objokan, končno ušel, je na stopnicah padel v Nežino naročje. Vprašala je, kaj se je zgodilo. Ko je slišala, se je zgrozila. Ni vedela, kaj naj stori: naj molči ali naj ukrepa. Odločila se je za molk. Istočasno pa je ubogi deklici zabičala, naj molči tudi ona. Vest, ki ji je govorila, da je storila nekaj hudo narobe, jo je dohitela šele čez mnoga leta. A takrat je bilo že prepozno. Deklico je posrkalo življenje, breme, ki ji je zaradi molka ležalo na duši, je bilo prehudo: ni preživela.
Kultura molka je marsikje aktualna še danes. Žal.
O intimni preteklosti žensk smo vedeli bolj malo. Zakaj? Zato, ker so ženske iz generacije naših mam in babic bile navajene, da molčijo. Zdelo se jim je, da jim tako in tako ne bo nihče pomagal, če bi jamrale. Žal pa resnice o težavah, ki so jih imele, niso zaupale niti svojim hčeram. Tako se danes še zmeraj dogaja, da se prav zaradi molka marsikatera sodobna ženska ubada z enakimi težavami v medsebojnih odnosih kot njena babica.
Ena od najbolj razširjenih oblik sodobne kulture molka je pometanje pod preprogo. Koliko žensk, predvsem pa otrok zaradi tega še danes neznosno trpi, se ne ve. V številnih raziskavah so ugotovili, da molk žrtev ni zgolj posledica strahu, temveč tudi sramu pred okolico. Najhuje je, ko se žrtve bojijo, kaj bodo rekli sosedje, saj še danes velja, naj žrtve poskušajo potrpeti, saj je ''trpljenje'' del odnosov. Pogosto gre za ženske in otroke, ki drugačnega odnosa, kot nasilnega niti ne poznajo.
Bilo bi krivično, če na tem mestu ne bi omenili kulture srca. Četudi smo Slovenci tiste sorte, da včasih prav ''prosimo'', da bi nam kdo izprašil hlače, pa lahko z vso gotovostjo rečemo, da imamo srce na pravem mestu.
Prejšnje dni smo veliko govorili o Heleni Čampa, mami sina, ki je invalid in epileptik. Kazalo je, da bo ostala brez doma. Vsa Slovenija je zbirala denar za Heleno in njena sinova, da na dražbi odkupijo lastno hišo. Takrat, ko je bližnji v stiski, naredimo vse, da pomagamo.
Življenje je polno različnih nians, ki nam lahko polepšajo dan. In tudi v tem, kako to storimo sebi in drugim, tiči žlahtnost medsebojnih odnosov. Dan kulture, 8. februar zato ni le ''Prešernov dan'', je dan vsega dobrega, kar smo ljudje sposobni dati drug drugemu. A kot že sami veste: največ se naučimo iz izkušenj, zato upam, da bomo, če ne drugega, na današnji dan ''prelomili'' kulturo molka in se o stvareh, ki smo jih zaradi takšnih in drugačnih razlogov pometli pod preprogo, tudi pogovarjali.