Društvo Srebrna nit je v povezavi z omenjeno tematiko objavilo javno pismo, ki ga v celoti objavljamo tudi mi:
Revščina, osamljenost, pospešena digitalizacija, fizično in druge vrste nasilja doma in v institucijah, diskriminacija, izzivi mobilnosti, dostop do zdravstvenih storitev, zahtevna birokracija pri uveljavljanju pravic, vse navedeno je le vrh ledene gore, ki prizadene veliko število starejših. Starejši, pa ne le starejši, za njih je problem samo izrazitejši in pogostejši, potrebujejo pomoč, nasvete in pravilne ter dovolj natančne informacije o pogojih za pridobitev in uveljavljanje posameznih pravic.
Žal lahko iz poročil Varuha človekovih pravic, Zagovornika načela enakosti, Računskega sodišča in poročanja v medijih ugotovimo, da stanje na tem področju ni dobro, da je vsako leto več situacij in primerov, da starejši, predvsem ko ostanejo sami, živijo slabo, pogosto človeka nevredno življenje. Vemo, da je med njimi več žensk kot moških, saj prav ženske ob daljši življenjski dobi in še posebej po izgubi svojih partnerjev pogosteje ostanejo same v obdobju, ko vse težje zmorejo urediti vse potrebno za vsakodnevno življenje.
Za prepoznavanje teh težav bi morala biti ustrezno organizirana ter strokovno in kadrovsko opolnomočena, pa tudi aktivnejša oskrba na terenu. Glede na vsebino Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1), postavljeno časovnico, nedorečene vsebine zakona in pomanjkanje izvajalcev dolgotrajne oskrbe, ocenjujemo, da samo ZDOsk-1 teh težav ne bo rešil. Prepoznati bi bilo treba posameznike in posameznice, ki so v stiskah in potrebujejo pomoč danes in takoj, bodisi zaradi revščine, zdravstvenih težav in ovir, ali zaradi negativnih odklonov družine ali okolja. Ker problemi zahtevajo hitro ukrepanje, je njihovo reševanje toliko zahtevnejše, prav to pa pogosto ni zagotovljeno. Nujna posledica je kopičenje in poglabljanje težav, ki jih posameznik/ca ne more obvladati in rešiti sam/a in tudi ne njeni/njegovi bližnji. Veliko se pričakuje poleg storitev iz naslova dolgotrajne oskrbe tudi od krepitve pomoči na domu, ki naj bi jo organizirale občine, a je tu še mnogo nedorečenega. Vse navedeno kaže na to, da starejši nujno potrebujejo sistemsko ureditev področja skrbi zanje.
Društvo Srebrna nit, ki deluje v javnem interesu na področju varstva in izboljševanja kakovosti življenja starejših, na to problematiko opozarja že dalj časa, z javnimi pismi, s pobudami in pripombami pri pripravi predpisov. Problemi, ki jih izpostavljamo, se nanašajo sicer na vse prebivalce, posebej akutni pa so za starejše, ki postajajo najštevilčnejša populacija v naši družbi in državi. Kljub nekaterim uspešnim intervencijam, odzivom in odločitvam, kar je prispevalo vsaj k obetu bolj urejene prihodnosti za starejše, ne moremo biti zadovoljni. Srebrna nit si že vrsto let prizadeva za ustanovitev organa, katerega glavna naloga bi bila celovito urejanje področja skrbi za starejše, izboljšanje njihovega položaja, varstva njihovih pravic in zagotovitev človeka vrednega življenja v starosti. Do sedaj s strani oblasti ni bilo zaznati razumevanja oziroma pozitivnega premika.
Zato v Društvu Srebrna nit ponovno predlagamo ustanovitev samostojnega organa - Varuha pravic starejših. Ocenjujemo, da delna in prehodna rešitev, ki se je nekajkrat nakazovala kot možnost, da bi pri Varuhu človekovih pravic zagotovili oblikovanje posebne službe oziroma namestnika posebej za to obširno področje dela, z nalogo skrbeti za urejen in stabilen položaj starejših, in na katero bi se lahko obračali oni sami ali njihovi sorodniki oziroma zastopniki v primerih diskriminacije, nasilja, kršitve pravic, zanemarjanja, izkoriščanja in drugih negativnih pojavov, ne bi bila zadostna in dobra rešitev.
Zato ponovno naša pobuda za samostojnega Varuha pravic starejših.
Predsednica Srebrne niti
mag. Irena Žagar